Guy Ritchie je v zadnjem času v odlični formi, ko je govora o hitrostnem snemanju filmov, podobno je tudi pri njihovi kakovosti. Po Aladinu, ki ga je za Disney posnel ob koncu preteklega desetletja, se je lotil snemanja svojih filmov. Eden takih je zagotovo tudi The Ministry of Ungetlemanly Warfare, ki precej ohlapno temelji na Operaciji Postmaster iz druge svetovne vojne, ko so morali člani britanskih specialnih enot zajeti italijanske in nemške ladje v Gvinejskem zalivu ter jih odpeljati stran.
Operacija Postmaster izpod rok Guya Ritchieja
Nekoč je bil Quentin Tarantino in njegove Neslavne barabe (Inglourious Basterds, 2009), zdaj bo z njim primerjan Ritchiejev film, saj stilsko in tematsko spominja na enega najboljših filmov našega časa. Bolj kot to pa gre za Ritchievsko predelavo finske uspešnice Sisu, ki sicer ni temeljila na resničnem vojnem načrtu, je bila njegova izvedba jasna. To je vratolomen in brutalen akcioner, katerega glavna naloga je zabavanje gledalca.
Zgodba sledi Gusu Marchu-Phillipsu (Henry Cavill), ki mora po navodilih generala Colina Gubbinsa in s podporo Winstona Churchilla (Rory Kinnear) ter Iana Fleminga (Freddie Fox), zbrati specialno enoto vojakov, ki bo uresničila cilj Operacije Postmaster, torej sabotiranja nacistične flote podmornic pri otoku Fernando Po. Z vlakom se tja odpravita agenta SOE Marjorie Stewart (Eiza Gonzalez) in Richard Heron (Babs Olusanmokun). Za uničenje italijanske ladje Duchessa d’Aosta in dveh pridruženih ladij, zbere ekipo ljudi, ki jim zaupa. To so Henry Hayes (Hero Fiennes Tiffin), Freddy Alvarez (Henry Golding), Anders Lassen (Alan Ritchson) in Geoffrey Appleyard (Alex Pettyfer). Sledi reševalna misija, ki je lepo pomešana s sabotažno. In to v Ritchiejevskem slogu, kar šteje veliko.
Zabaven ogled akcije in medsebojnih šal, ne veliko zgodovine
Mnoge bo, kot rečeno, zagotovo spomnil na Neslavne barabe (Inglorious Bastards) Quentina Tarantina, a to veliko bolj temelji na samem stilu režiserja in tematiki, ki jo obravnava. Prav tu pa se lahko ustavimo pri dejstvu, da gre v svoji osnovi tudi za delno predelavo knjige Churchill’s Secret Warriors: The Explosive True Story of the Special Forces Desperadoes of WWII, ki jo je napisal Damien Lewis. Že hitro pa je jasno, da gre za namerno glorificiran prikaz dogodkov, ki je daleč od zlonamernega. Enako pomembno pa je vedeti, da prizori niso nujno prikaz resničnih dogodkov. To ni film iz katerega bi dobili globino zgodovinskega nauka, se bomo pa ob njem neizmerno zabavali, še posebej, če smo ljubitelji takih filmov.
Jasno je, da iz takega filma ne bomo odnesli nekih poglobljenih karakternih študij, saj vse temelji na nekaj pomežikih, šalah in megalomanski količini metkov, puščic, nožev in drugih izstrelkov. Vsi liki so zabavni in zanimiv, a globine ni. Tega smo v režiserjevih filmih že vajeni, a težava je v trenutkih, ko si zgodba zaželi neke globine, ki pa povzroči le stagniranje tempa in petnajstminutno obdobje filma, ki bi lahko ostalo na tleh montažne sobe. Film je s 120 minutami predolg za svoje dobro, saj ima po zaključku reševalne misije in pred začetkom zaključne akcije prav tisto obdobje, ki ne doprinese ničemur razen slabši izkušnji.
Guy Ritchie v drugi svetovni vojni
The Ministry of Ungeltelmanly Warfare je fikcijski film druge svetovne vojne, ki ga je režiral Guy Ritchie. Kar pričakuješ, to dobiš, bi moralo veljati tudi v tem primeru, a se zdi, da je v določenih prizorih režiser zadržan zaradi zgodovinskega statusa oseb, ki so del zgodbe. Zabaven ogled, vreden režiserjevega arhiva, popestren z zabavnimi prizori akcije in izmenjave likov ter njih samih. Pač, Guy Ritchie v drugi svetovni vojni. Včasih je to dovolj dober opis.
Urednik portala Student.si
