Tam, kjer pojejo raki je filmska adaptacija istoimenske knjige, ki jo je napisala Delia Owens. Knjiga je bila v Sloveniji in po svetu velik hit, saj je bilo prodanih več kot 12 milijonov izvodov. In kot vsaka priljubljena knjiga so tudi rakci dobili svoj film. S producentsko podporo Reese Whiterspoon, ki je bila tudi velik razlog za mega priljubljenost knjige, in talentirano igralsko zasedbo, bi moral biti film Tam, kjer pojejo raki uspešen v tlesku prstov. Predelave knjig pa niso vedno enostavne in četudi se film še tako drži knjižnih dogodkov, težko v celoti zajame bistvo in občutek knjige.
Tam, kjer pojejo raki je predelave knjižne uspešnice
Močvirka. Tako kličejo punco Kyo, Catherine Danielle Clark, ki živi v svojem domu sredi močvare. Nekega dne jo obtožijo umora priljubljenega Chasa Andrewsa, njeno hrepenenje po sprejetju in ljubezni pa se postavi pred preizkušnje. Avtorica Delia Owens je ustvarila prečudovito zgodbo, ki jo je vredno prebrati, in vsak od bralcev bo v njej našel tisto nekaj, kar ga bo očaralo. Naj si bo ljubezen do narave, do branja in pisanja, občutkov samote, dotikov, prijateljstva in ljubezni. Knjiga je več kot očitno zadela srce marsikatere bralke in bralca, ob tem pa bila še kakovostna in ne še ena v vrsti nesmiselnih erotičnih knjig. Dovolj o knjigi, lotimo se adaptacije na filmsko platno.
Filmske predelave knjig se morajo že pred izidom otepati govoričenja o tem, da bo šlo vse narobe in da bodo izpuščeni najbolj pomembni trenutki. Marsikatero knjigo lahko zlahka predelaš v film in če imaš vsaj kanček idej, jo lahko izboljšaš. To bi lahko storila 50 odtenkov sive in Prvič, ampak sta hitro postala izgubljen primer, čeprav se poteka knjig držita kot pijanec plota. Za razliko od Tam, kjer pojejo raki, sta omenjena naslova veliko slabše kakovosti in če že ne to, ciljata na povsem drugo publiko. Knjigo je zaradi časovnih skokov težko prestaviti na filmsko platno brez manjših posegov v samo strukturo dogajanja, čemur se film pametno izogne oziroma naslovi zelo premeteno, a z nekaj manjšimi težavami.
Filmu ima kar nekaj velikih prednosti, ki prekašajo tiste male slabosti. Prva je Daisy Edgar-Jones, ki svoj širok igralski talent postavi na ogled vsem in še enkrat znova dokaže za kako izjemno igralko gre. Zajame vse tisto, kar je v knjigi krasilo Kyo, in ji doda svoje male malenkosti. Podobno je storila v seriji Normalni ljudje, kjer je dialoga malo, igra pa se večinoma s pogledi in mimiko obraza in telesa. In ker zgodbo, posledično film, nosi ona, je lahko vse skupaj veliko bolj sproščeno. Igralska zasedba je izbrana odlično, predvsem je vredno omeniti Garreta Dillahunta, ki igra njenega očeta, in Michael Hyatt ter Sterlinga Macerja Jr., ki nosita vlogi Mabel in Jumpina. Oba fanta, ki na tak ali drugačen način zarišeta Kyino usodo, sta primerna svojim vlogam in si med seboj že prav knjižno podobna. Poleg Kye pa je najbolj pomembna vloga seveda močvara.
Težavnost predelave knjige na filmsko platno je očitna
Po takem groznem letu, ko je govora o predelavah obstoječih del, je Tam, kjer pojejo raki piš svežega vetra. Poteza, da sodstveni proces oziroma najslabši del knjige, uporabijo kot večinski del knjige, je velika škoda. Čeprav je knjiga izjemna, tudi film bi lahko bil, je sodni proces preveč preprost in zaradi izpuščanja dolžine prizorov iz knjige, ne uspe prikazati dejanske teže situacije. In to lahko vedno naredi zgolj knjiga. Za primer lahko vzamemo tudi prizore z njenim očetom, ki imajo v knjigi nalogo vzpostavljanja njenega nezaupanja ljudem, uživanja v samoti in učenja preživetja na samem. Kljub delnemu neuspehu tega dela je prav prva četrtina filma, kjer spoznamo tudi mlado Kyo (Jojo Regina), morda celo najboljši povezani del filma, če izvzamemo nekaj vmesnih trenutkov.
S prizori sodnega procesa ni povsem nič narobe, vseeno pa dajejo občutek, kot da bi lahko zgodba pripovedovala veliko bolj pametne in lepe stvari. Filmska zgodba je prenasičena z dogodki, ki jih skuša kar se da zvesto prenesti iz knjižnih strani, a ob tem pozabi, da nima časovnega okvirja za ustvarjanje dejanske teže teh dogodkov. V tem segmentu bi se moral film bolj potruditi, saj se je prepogosto zdelo, da se preveč naslanja na gledalčevo poznavanje knjige. Nekaj manjkajočih malenkost lahko doda bralec sam, kdor pa knjige ni prebral, tega pač ne more storiti. To je najbolj pomemben del te recenzije, saj film veliko večina ostalega zadane brez težav.
Kar zadane je močvara. Hitro sem že omenil pomen okolice v zgodbi in knjigi, česar se film na srečo zaveda. Močvara je akter v zgodbi, z vso svojo floro in favno. Je točno taka, kot jo opisuje knjiga in vprašanje, kaj bi bilo, če režiserka Olivia Newman tega ne bi izkoristila. K sreči to izkoristi, in četudi nas nekateri delčki filma ne zanimajo, kot drugi, je tu vedno lepota močvare ob obali Severne Karoline (v filmu je to Louisiana)
Tam, kjer pojejo raki je čudovit film z malimi napakami
Kar je delovalo kot knjiga, biti atmosferična zgodba, ne deluje kot film. Manjka napetosti je občutna, pomanjkanje sidranja prizorov in dogodkov pa prav tako. Tam, kjer pojejo raki je zelo točna predelava knjige, ki pa ravno zaradi menjave medija ne uspe zajeti vsega, kar ponuja knjiga. Temu navkljub je Tam, kjer pojejo raki vizualno čudovit film, ki se bo z odlično igro Daisy Edgar-Jones zasidral v srce mnogih gledalcev. Še vedno pa se zdi, da se nekje v filmu skriva mnogo več, kot je bilo pokazano. Mogoče pa gre le za fantastičen simbolizem močvirnikov, v tem primeru Kye, ki okolici ne dajo vedeti, kako izjemni so v resnici. In mnogim bo ta film prav to, izjemno čudovit. To, kar je bila knjiga bralcem.
Urednik portala Student.si
