Še en gol za zmago (Next Goal Wins) je film Taike Waititija o najhujšem porazu v zgodovini nogometa. Saj poznate tisto zgodbo o reprezentanci Ameriške Samoe, ki je proti Avstraliji izgubila s kar 31:0? Tako ali drugače je nanjo naletel prav vsak nogometni navdušenec, razširila pa se je tudi širše. To je film o tej zgodbi oziroma vsaj tako smo mislili.
Ali je Taika Waititi letal preblizu Sonca?
Taika Waititi si je neverjetno število simpatij pridobil v obdobju med 2014 in 2019, ko je nanizal filme Kaj počnemo v mraku (What We Do in The Shadows, 2014), Lov na divjaka (Hunt for the Wilderpeople, 2016), Thor: Ragnarok (2017) in Jojo Rabbit (2019). Potem pa je sledil grozovit Thor: Ljubezen in grom (Thor: Love and Thunder, 2022), pri katerem se je zdelo, da se je svet skorajda enako hitro naveličal njegovega stila humorja oziroma je bila ta odpeljan predaleč, da bi se ga lahko še cenilo.
Če vmesne štirice Marvelovega Thora ne bi bilo, bi bila zgodba o njegovem filmu o najhujšem nogometnem porazu eden najbolj pričakovanih filmov leta, tako je pa preprosto prišel v kino dvorane brez kakršnega koli pompa. Potiho je prišel in potiho bo najverjetneje tudi odšel, saj ni prav nič posebnega. Zelo pesimistično se zdi, da se je Taika Waititi izpel, čeprav bi si želeli, da ni tako.
Še en gol za zmago se odpre s prizorom, ki je preprosto Waititi. Preoblečen v duhovnika z bizarno velikimi zobmi in brki nam pove zgodbo o najhujšem porazu reprezentance Ameriške Samoe proti Avstraliji leta 2001. Prizor nekega smisla pravzaprav nima, deluje le kot način, da vzpostavi način humorja, ki nam bo prikazan. Za nekatere je Taika Waititi režiser s fantastičnim humorjem, za druge preprosto ni smešen, saj govorimo o humorju, ki je bolj kot karkoli, subjektiven. Novozelandec je odličen režiser, še posebej, če se njegov humor omeji – to nam govori njegova filmografija. Zaradi tega so določeni segmenti filma skorajda v celoti negledljivi, spet drugi odlični, ko ga združimo z večplastnim likom in Michaelom Fassbenderjem, ki je v nekoliko drugačni vlogi nadvse gledljiv.
Največja težava filma je razkorak med dramo in komedijo, dramatičnimi prizori in liki, ki Waititija v določeni meri zanimajo, v drugi pa se zdi, da je vse skupaj speljano zgolj za šalo, ki ne bo pristala na plodnih tleh. Seveda je nekaj šal posrečenih, saj nesposobna nogometna ekipa pod taktirko živčnega trenerja iz Evrope to dokaj enostavno sproži. Ko pa dodamo družinsko tragedijo, zavedanje lastnih neuspehov in iskanje identitete, potem dobimo tisto slavno prispodobo olja in vode, ki se ne zmešata. Če je to režiserju uspelo, mu je uspelo v zelo dramatičnih zgodbah, ki so potrebovale kanček iskrivega humorja. V obratni meri za zdaj očitno še ni našel pravega recepta.
Še en gol za zmago ni ravno vreden ogleda
Zdelo se je, da bi moral biti Še en gol za zmago najboljši nogometni film vseh časov, saj konkurenco roko na srce niti ni. To mu ne more uspeti, saj bi predvidevali, da bi bil namenjen tudi nogometnim navdušencem, ki pa jih popolnoma odtuji zaradi komičnega nespoštovanja igre, ki so jo resnične osebe, po katerih je film posnet, dejansko spoštovali. Ljubiteljem nogometa rajši priporočam ogled prave tekme – primerna bi bila oktobrska San Marino proti Danski – ali pa tisti klasični Gol o Santiagu Munezu. Samo še en gol pa se lahko nekoč predvaja v ozadju, saj v taki obliki ni vreden ogleda. Je pa ogleda vreden Michael Fassbender z vlogo, v kateri ga nismo vajeni. Žal ni dovolj. Še en gol za zmago poustvari občutke, ki nas navdajajo ob rešetanju mreže Ameriške Samoe pred več kot dvajsetimi leti.
Urednik portala Student.si
