Red, White & Royal Blue je romantični film posnet po istoimenski knjigi. Dokler je katera od slovenskih založb ne prevede v slovenščino, bo njen neuradni slovenski naslov očitno kar dobesedni prevod barv – Rdeča, bela in kraljevsko modra. In prav z omembo knjige lahko še n-tič v življenju zapišemo: »Knjiga je očitno boljša.«
Red, White & Royal Blue je film, ki ni knjiga
Casey McQuinston je napisal uspešnico Red, White & Royal Blue, ki je postala hit tudi na Tik Toku in širše. Kritiki so jo zasuvali s pohvalami na račun pravilne predstavitve LGBT tematike in razmerij, ki so del vsebine. Ampak film ni knjiga, kar pomeni, da knjiga večjega pomena tu nima, saj je bistvo recenzije film.
Romantično komedijo je režiral Matthew Lopez, ki je scenarij napisal Tedom Malawerjem. Lopeza poznamo predvsem z broadwayskih produkcij, najverjetneje The Inheritance, ki je premiero doživela leta 2018 in osvojila malo morje nagrad. Red, White & Royal Blue je tako njegov režiserski debi v svetu filma, kjer se njegov trud na trenutke prebije v ospredje, a dlje od klišejev romantike ni šlo.
Alex, sin ameriške predsednice in Henry, britanski princ
V filmu spoznamo Alexa (Taylor Zakhar Perez), sina ameriške predsednice, ki se udeleži poroke princa Filipa, najstarejšega sina britanskega kralja. Na kraljevi dvor v Anglijo ga pospremi prijateljica Nora. Hitro spoznamo, da ne goji ravno simpatij oziroma bolje rečeno kar sovraži Filipovega mlajšega brata, princa Henryja (Nicholas Galitzine). Po manjšem prepiru, ki v medijski srenji sproži pravi mali kaos, se morata Alex in Henry spoprijeti z mediji in svet prepričati, da sta v resnici zelo dobra prijatelja. Stvari eskalirajo, ko razkrijeta razloge svoje nepripadnosti drug drugemu in gledalec ugotovi, da se med njima začnejo vžigati iskrice.
Film ne skopari s klišeji, ki smo jih vajeni iz romantičnih komedij, a to naredi z ravno dovolj stila in čara, da jih ločimo od tistih najbolj votlih. Nikakor ni Pred zoro (Before Sunrise, 1995) in najverjetneje ni The Kissing Booth. Kar knjiga lahko naredi, filmu pa ni uspelo, je mariniranje njunega razmerja, če se izrazim nekoliko gurmansko. Večkrat videna zgodba »od rivalstva do ljubezni« je sicer hitro tempirana, a se zgodi in mine še hitreje. Čeprav film traja 118 minut – na voljo je na Amazon Prime – se »osnovni zaplet« filma zgodi že v prvi sedmini filma, kar ne bi bilo nič slabega, a kasnejše odločitve ne opravičijo te. Vrženi smo v dogajanje, brez da bi nekoliko bolj spoznali oba lika in kako delujeta samostojno. Ko sta skupaj, stvar deluje, a se časovni premiki zgodijo prepogosto, da bi lahko videli naraven razplet njune zaljubljenosti in ljubezni.
Glavna igralca prineseta tisto, kar smo od njih vajeni in ravno toliko več, da lahko uživamo v njunih norostih. Taylor Zakhar Perez za zdaj še ni pokazal svojega razpona, a ga v trilogiji The Kissing Booth niti ni imel priložnosti pokazati. Nekako podobno je v primeru Nicholasa Galitzina, ki je zaigral v abotni Pepelki s Camillo Cabello in romantični drami Purple Hearts, kritike pa že navdušuje v (za Slovenijo prihajajoči) komediji Bottoms. V vlogah se znajdeta in prineseta tisto, kar bi ciljna publika od njiju iskala. So pa premalo uporabljeni stranski igralci Rachel Hilson, Stephen Fry in Uma Thurman, kar je precejšnja škoda.
Amazon ne zna predelati knjige v film ali serijo
Precejšnja škoda filma pa je to, da je to sploh film. Glede na odzive ljubiteljev knjige je jasno, da manjka marsikaj, kar bi delovalo v obliki serije. Tu je Prime ponovno zgrešil in dokazal, da pri predelavi knjižnih uspešnic niso ravno zadeli terne.
Red, White & Royal Blue je romantična komedija, ki bo zadostila večernem kratkočasenju s kokicami in pijačo na veliki sedežni. Več od tega (žal) ni, bi pa znalo več gledalcev pritegniti h knjigi, ki si po videnem zasluži svojo priložnost že samo zato, ker je jasno, da film ne deluje prav.
Urednik portala Student.si
