Ocena filma: Prvič resnično srečna

Prvič resnično srečna je četrti del v filmski seriji Prvič oziroma After. Po knjižnih predlogah avtorice Anne Todd se vračata Tessa in Hardin, ki jih ponovno zaigrata Josephine Langford in Hero Fiennes-Tiffin. Gre za drugi zaporedni film v seriji, ki ga je režirala Castille Landon in slabši od dvojice. Zgodba filma je povsem enaka, kot pri prejšnjih treh, z mizernimi razlikami, ki pa filmu ne delajo usluge.

Prvič resnično srečna melje eno in isto iz prejšnjih delov

Prvič resnično srečna se nadaljuje točno tam, kjer se je končal prvi del. V popolnem kaosu, tako in drugače. Tessa in Hardin sta že vsaj tridesetič v petih urah pričela z novim prepirom, ki je ustvarjen za bogsigavedi kateri razlog. Če se knjige in filme s tem naslovom že omenja v istem stavku kot glorifikacijo toksičnih in nasilnih razmerij, bi se nekako pričakovalo, da dejansko gre za glorifikacijo. Vse, kar uspe narediti film za gledalca, je vpogled v eno najbolj neumnih »ljubezni«, ki sem jim bil priča na filmskem platnu. Ko se je prejšnji del Prvič na robu zdel mičkeno izboljšanje drugega dela Prvič narazen, je postalo očitno. Vsak vstop v tej franšizi, ki nosi sodo število je slab, vsak z lihim številom pa obupen.

Večina konfliktov je brez haska in čeprav se igralca še tako trudita iz te moke pač ne bo kruha. Scenarij je slab, prizori ne izstopajo niti v enem aspektu in to lahko pomeni le enega najslabših filmov leta. Filmu ne gre očitati nobenega slavljenja nasilja, toksičnosti ali česa podobnega. Očitamo mu lahko le površnost, slabo izpeljavo in to, da tega vsega še kar ni konec. In ko je bil prvi del še nek poskus ustvarjanja svoje zgodbe, kar smo videli pri 50 odtenkov sive, je vsak naslednji del slabši in manj prepoznaven. Zadnji trije in dobršen del prvega se lahko zlahka zlijejo v celoto, ki ne bo nikoli delovala. Tudi tako enostaven zaplet, ki ga predstavlja Prvič, se bi lahko izpeljal na veliko višji ravni. Pa se ne.

Prvič resnično srečna je eden slabših filmov v zgodovini

Filmi stopajo po liniji najmanjšega odpora, ker vejo, da bodo proračun še vsaj z enim filmom pokrili, ker imajo knjige svoje zaledje oboževalk oziroma oboževalcev. To pa nikakor ne pomeni, da si najstnice in mladi ne zaslužijo razdelanih in večplastnih likov, zanimivega dialoga, ki ne sloni zgolj na občasnem, pijanem citiranju Hemingwayovih besed iz prve strani Googlovega brskalnika. Še vedno se mi smilita glavna igralca, ker sem se že slepo prepričal, da sta mnogo boljša od tega.

Prvič resnično srečna je lahko fenomenalen prikaz kurikuluma Kaj ne smeš početi v življenju, filmih in knjigah. Ko pa film Prvič resnično srečna gledamo kot film in le kot film, si lahko oddahnemo, ker nas čaka samo še eno nadaljevanje. Ampak to sem mislil že pri prejšnjem, pa se pojavljajo kot gobe po dežju.

Žiga Kastelic

Urednik portala Student.si