Prvič na robu je tretji del franšize Prvič, ki sledi istoimenskim knjižnim predlogam. V glavnih vlogah se ponovno vračata Josephine Langford in Hero Fiennes-Tiffin, skupaj z njima pa tudi nekaj vročih prizorov in gole kože. Petdeset odtenkov sive za najstnike se vrača v velikem slogu, ki bo zadovoljil oboževalke franšize, čisto vse ostale pa spustil v brezno dolgčasa, zehanja, posmehovanja in zmajanja z glavo.
Prvič na robu, tretjič pretentan
Stotine mladih gledalk (tudi gledalcev) so skupaj stopili v Cineplexxovo dvorano, kjer je potekala premiera oziroma Ladies Nights. Ko sem iz radovednosti prebral prvi del, sem pogledal prvi film in nato še drugi. Knjig »žal« nisem nadaljeval, a vem, da so prodajni hit med mladimi. Uvodni napovedniki za novega zadnjega Bonda, spektakularni Dune in Marvelove Večne, sem bil navdušen. Ko sem zagledal naziv studia Wattpad, pa me je vse minilo.
Obema mladima igralcema že od prvega dela želim veliko sreče in razdalje od teh filmov, ker se vidi, da sta zmožna storiti veliko več kot le to. Prvih pet minut se mi je zdelo dokaj solidnih in takrat je udaril dialog, ki mi je bil bežno poznan iz knjig in predhodnih dveh filmov. Neka zmes FanFiction pisanja, ki sloni na referencah klasične literature, Jane Austen in 50 odtenkov sive. Če je bil Somrak vsaj kot knjiga dejansko zanimivo in dobro branje, pa sta njegova izrodka (50 odtenkov in Prvič) le še to. Izrodka. Kako naj bo film dober, če je knjižna predloga spisana tako površno in obupno.
Razumem in zagovarjam, da je tri strani miselnega procesa določenega lika nemogoče preslikati na veliko platno. Lahko pa poskusiš, a tega mlada in nova režiserka ni zmožna. Le kako bi bila, če so knjige tako slabo zastavljene. Enako kot pri odtenkih, je tu osnova dovolj dobra, da bi lahko nastalo nekaj več. Temačen, problematičen in nadarjen fant, ki začara prijazno, pametno in v ljubezni slepo punco. Povsem toksično razmerje s tistim odstotkom sreče, ki bi lahko bila sončni žarek sredi nevihte, ampak ni.
Film je en navaden »meh«. Pozabljiv, dolgočasen, nezanimiv, preveč resen in slab. Tudi zaključnih prizorov naštevanja imen ne bi mogel pohvaliti. Prvič na robu je smešen le v nekaj trenutkih, ki pa so omejeni na dva dogodka. Ko so izrečene tako banalne besede, da se mnogi v dvorani zasmejijo (hvala gospodični poleg mene, ki je našla veselje v tako neumnem dialogu) in ob predvidevanju »zapletov« filma, ki bi jih videl tudi proteus.
Lahko bi obetalo, ampak zakaj bi
Igralca se trudita, to je jasno. A kako naj se trudita, če morata odigrati tako nesmiselne in nemogoče prizore? Ne gre. Trpimo z njima in žal mi je, da nisem čutil take navezanosti do likov kot večina dvorane, ki je vzdihovala in nato smejala ob Hardinovih besedah: »Fuck«. Še ime sem si zapomnil, moj bog. Polašča se me. Moja želja, ki se nadaljuje že od filmov Somrak in 50 odtenkov, da bi bili ti filmi dobri, je zaman. Upam, da večina gledalk tega filma kdaj izve za trilogijo Richarda Linklaterja in se sprijazni z usodo, da Prvič pač ni dobra franšiza. Lahko bi bila, ampak ni.
Dooooolgočasje na kubik
Čakamo in čakamo, a ne dočakamo. V filmu se ne zgodi čisto nič pa čeprav se dogaja čisto vse. Pijani oče, pretepi z očetom, mamino varanje, mamina poroka, prijateljevo varanje z mamo, prijateljevo varanje noseče žene, boksanje, prazne škatle kosmičev, seks v đakuziju, seks v postelji, seks na telovadni klopi, seks v sanjah in še tisoče drugih stvari. Ne zgodi se nič. Popolnoma nič in od vsega tega napolnjenega niča, postane dolgčas. Tako dolgčas, da ugotoviš dejstvo o nadaljevanju, ki prihaja naslednje leto in se zaveš še enega dejstva.
Čeprav sovoznici celotno pot domov razlagaš kako beden film je, da boš naslednje leto spet v kinu, gledal ta film in se basal s kokicami. Omenjene tri franšize, ki so med seboj povezane, so moj Groundhog Day. Ampak dokler bom lahko podpiral slovenske kinematografe in božanske kokice, potem bom gledal tudi tako obupne filme, kot je Prvič na robu.
Končni nasvet: Pejte v kino, pa tudi če le po kokice in uro spanca.
Urednik portala Student.si
