V kina je prišel prvi slovenski vojni film po osamosvojitvi. Po knjižni predlogi partizanskega komandanta Franca Severja Frante, ki ga v filmu igra Domen Valič. Govori o skupini 500 partizanskih vojakov, ki se na Menini planini leta 1945 prebijejo skozi obroč 12 tisoč nemških vojakov.
Korak naprej za slovenski film
Kar se tiče filmov po osamosvojitvi je to prvi vojni film. Glasba je zelo dobra in da prizorom v filmu močno emocionalno noto. Določene igralske predstave so na visokem slovenskem nivoju. Domen Valič odlično odigra komandanta Franto, ostali igralci se za tisto malo minut potrudijo kar se lahko, da iztisnejo tisto najboljše. Slovenska pokrajina pa je tista zaradi katere film izgleda kot iz pravljice. Sam film je bil načrtovan kot dokumentarno igrani film. To pojasni marsikatero luknjo, ki jo film ima. Predvsem tu mislim naracijo in scene, ki manjkajo in bi film naredile boljši.
Ampak to je slovenski film
Za tiste, ki poznajo ozadje in nastajanje filma je ta del članka skoraj brezpredmeten. Kaj pa si lahko misli nekdo, ki gre v film brez kakršnega koli znanja? Koliko časa bomo še govorili »za slovenske razmere je odlično«. Sem mnenja, da lahko film, ki ga naredimo v Sloveniji parira tujim filmom. In če pogledamo z vidika tako imenovanega svetovnega merila je film v najboljšem primeru povprečen. Film je za to, kar so želeli pokazati, prepočasnega tempa. Film je portret Domna Valiča, ki večino filma le gleda v daljavo in ga ne zadene niti en metek sredi bojišča. Nemščina in hrvaščina delujeta posneta v prvo brez ponavljanja, kar je žalostno. Vsak pogovor ne potrebuje polnih odgovorov v šestih stavkih. Vsak nemški ni kot general iz tistega filma o Hitlerju, ko udarja po mizi in se dere. Številke 500 ali 12 tisoč ni nikjer vidne. Vidi se približno 20 naših in 20 njihovih.
Seveda se strinjam z vami, ko boste rekli »ampak to je slovenski film«. Ko bomo Slovenci stopili za naše ustvarjalce in filme, bo tudi izdelek na vrhunskem nivoju. Do tistega trenutka pa lahko cenimo delo vseh, ki sodelujejo, saj nas nikoli ne razočarajo s sredstvi, ki jih imajo na voljo.
Mnenja ljudi še pred ogledom filma.
Če si na FB pogledaš katerokoli »komentar sekcijo« boš videl odličen primer tipkanja brez razmisleka. Govori se o tem, da so dogodki v filmu pravljica za otroke. Govora je o partizanih, domobrancih, pogumu in vsem tem. O stvareh, ki so ga verjetno vsi tisti, ki take komentarje pišejo doživela na lastni koži. Ker sam nisem bil tam, nimam namena dvomiti o fantih, ki so takrat tam bili. Ima pa vsak seveda lahko svoje mnenje o vojni. Bi pa nekoč rad videl tak patriotizem, ki ga imajo Američani pri svoji vojski ali pa smo ga imeli mi pri odbojkarskem prvenstvu. Slab primer, pa vseeno.
Pri filmu Preboj, poudarek je na film, ni treba dvomiti o resničnosti dogodkov ampak pogledati čisto malo drugače. Poglejmo to v dosežku slovenskega filma. Film je namreč prvi slovenski vojni film. In to pove veliko, saj se končno premikamo v pravo smer. Ko smo pri grozljivkah s pomočjo Tomaža Gorkića začeli zelo dobro orati ledino, jo pa dajmo še tukaj. Materiala je veliko in vsi, ki sodelujejo pri filmski industriji v Sloveniji so zelo dobri in polni kakovosti. Svojo roko dam v ogenj, da bo že naslednji vojni film veliko boljši in tako vsak naslednji.
Urednik portala Student.si
