Poslednji heroj je film Žige Virca, ki lahko predstavlja sinonim recepta za bolezen, ki ji rečemo slovenska preobsedenost z lastno zgodovino. Kdo je bil na tej in oni strani? Vprašanje, s katerim se je novomeški režiser ukvarjal že s filmom Trst je naš!, pri čemur se zdi, da je Poslednji heroj nekakšno nepisano nadaljevanje kratkega filma, ki slika slovenski odnos do Trsta in zgodovine. Žiga Virc po izjemnih dokumentarcih Houston, imamo problem! in Poletje ’91 v velikem slogu prikoraka v svet celovečercev.
Poslednji heroj, medgeneracijski odnosi potopljeni v slovensko preteklost
Film nam prinaša zgodbo Franceta (Primož Pirnat), ki v svoji idiličnem alpskem mestecu bije bitko z nemško nakupovalno verigo, ki želi med gradnjo nakupovalnega centra porušiti kip njegovega očeta Johna (Bine Maton), narodnega heroja. Z očmi in srcem je uperjen v preteklost, ki jo skuša poustvariti z zaigranimi partizanskimi akcijami v bližini kipa njegovega očeta, ki mu je vedno dajal jasno vedeti, da mu ne seže do kolen. Ob »poskusih« reševanja spomina na preteklost pa nezavedno uničuje sedanjost in prihodnost. V hiši z njegovim očetom živita tudi njegova hčerka Vida (Eva Jesenovec), ki si želi s partnerjem Tonijem (Jurij Drevenšek) ustvariti družino in se po nekem čudežu preseliti na svoje. Ker France ne želi, da spomin na narodnoosvobodilni boj zamre, skupaj z drugimi istomislečimi poustvarja osvobodilno bitko, z željo, da bo prestrašil Christino (Angeliki Papoulia), predstavnico nemškega podjetja. Napetost se stopnjuje, na plano pa prihajajo skrivnosti iz preteklosti.
Žiga Virc in Iza Strehar sta z ekipo ustvarila optimalno črno komedijo o slovenski obsedenosti z zgodovino, ki zaslepi nujo po pogledu v prihodnost. V svoji osnovi zgodba prikazuje razmerje ene družine, njihova trenja in pomisleke. In pri osnovah bi lahko ostalo tudi pri izvedbi in bi film zgodbo odvil v le enem prostoru ali hiši, a so ustvarjalci izbrali veliko bolj zanimivo in bizarno pot. Takega filma Slovenija še ni videla. In zadel bo v srčiko mnogih prepričanj.
Skriti in odkriti simbolizem filma bo nasmejal gledalce
Kapitalizem, nacionalizem, fašizem, komunizem, milenializem so sladkorčki na tortici, ki jo predstavlja okus družinskih razmerij na tej strani Alp. Zgodba se odvije v enem dnevu, v Scorsesejevem stilu pa hitro vse splava po vodi in se prelevi v totalen kaos. Če način poteka zgodbe primerjamo s čim, so to vsekakor slovenske humoristične nanizanke, pri katerih se za primerjavo ponuja Naša mala klinika z epizodama o mačističnem lovcu in komunističnem dedku mrazu.
V Sloveniji ni lepšega kot omenjanje obeh zadnjih dveh vojn, še bolj pa obeh strani. A ko je to zavezano v vrečo črnega humorja, ki pritiče predvsem mlajšim generacijam, ki imajo že svojih težav zadosti, potem gre za dobesedni žakelj zlata. Poslednji heroj enkrat s prikritim in drugič z močno odkritim simbolizmom slika realnost stanja v naši družbi. Mladi se trudijo ustvariti družino in živeti na svojem, starejši pa so obsedeni s tem, kdo je bil na tej in oni strani, verjetno še pred njihovim časom. Težnja poustvarjanja historične veličine naroda in pri tem vseskozi pozabljati na njegovo prihodnost. To je Poslednji heroj.
Podobno kot Prasica, slabšalni izraz za žensko, katerega scenaristka je prav tako Iza Strehar, je tudi ta film odlična komedija. Bizarnost situacij v katerih se znajde zgodba in situacijska komika, ki jim sledi je nekaj najboljšega, kar smo videli v slovenskih filmih. Ali je Slovenija pripravljena nase pogledati skozi prizmo humorja? To nam bo pokazal celovečerec Žige Virca, ki je s študentskim kratkim filmom prevzel tematiko slovenske zedinjenosti ob izgubljeni zemlji, zdaj pa prikazuje razkol slovenskosti kot take.
Poslednji heroj, Slovenija te je čakala
Generacijski odnosi prednjačijo v filmu, ki v zaključku poseže po vsej bizarnosti, ki jo je prej napovedoval. Ko obljubo Čehove pištole izpolni dildo, imamo film! A če damo šalo na stran, je film Poslednji heroj več kot vreden ogleda. Slovenski filmi se namreč predolgo ukvarjajo s kritikami na račun tega, da so preresni ali pa da se jemljejo preveč resno. Tokrat ni tako, čeprav režiserju uspe na ramenih izvrstne igralske zasedbe izvleči kar nekaj odličnih dramatičnih trenutkov, večina sloni na šalah o sebi. Te so lahko večplastne junakinje filmov.
Žiga Virc morda helikopterja v filmu res ni dočakal, smo pa gledalci s Poslednjim herojem dočakali eno najboljših komedij v zadnjih letih, ki se ne boji šaliti na račun dežele, ki jo hrani. Če pa slučajno ob ogledu pride do konfliktov, vzemimo nauk film in jih humorno hitro pozabimo in vprašajmo: »A boste kofe?«
Urednik portala Student.si
