Na letošnjem festivalu žanrskega filma Kurja polt je bil kot otvoritveni film predvajan Polaščevalka. Pod režijo se je podpisal Brandon Cronenberg, sin legendarnega režiserja Davida Cronenberga. V svojem drugem celovečercu nam ponudi znanstvenofantastično srhljivko, ki je že prejela vrsto nagrad, a se mora spopadati s svojim največjim sovražnikom. Pričakovanji, ki jih je nenamerno vcepil režiserjev priimek.
Čudovit, estetski, a žal …
Polaščevalka je brez dvoma eden tistih filmov, ki bo razdelil gledalce in njihova mnenja. Po eni strani je film kinematografsko čudovit, žanrsko fantastičen, igralsko nadpovprečen, a kaj, ko je po drugi strani rešitev za nespečnost. Brandon Cronenberg (še) ni dosegel letvice, ki jo je postavil njegove oče, a to ni tako hudo. Veliko hujše je, da sam sebi letvice za omenjeni film ni postavil nekoliko višje.
Film je estetsko dovršen z lepim naborom barv in njihovim prekrivanjem, kar filmu daje nek futurističen videz. Vsaj približno tak, kot smo ga videli v filmu Blade Runner 2049, a z dvajsetkrat manjšim proračunom. Kinematograf Karim Hussain je skupaj z režiserjem ustvaril srhljiv in popolnoma hladen svet, ki v nas zbuja občutek strahu in nelagodja.
Osnova ideje o invadiranju telesa druge osebe ni nova, če ne drugega, smo jo na velikem platnu v zelo podobnem stilu videli celo v Avatarju. Tako kot v Cameronovem blockbusterju, gre tudi v Polaščevalki za prenos misli v drugo telo. Namen pa je ubijanje, saj je naš glavni lik poklicna morilka.
Tu pa pridemo do težave glede naše navezanosti do likov. Glavni lik je mati in žena (tudi poklicna morilka), kar bi moralo že po defoltu zadostovati za neko mero empatije, ampak je ni. Niti polovica enega lika ni taka, da bi se nanjo navezali in čutili določeno mero empatije. Za like nam je popolnoma vseeno, kar pa ne pomeni, da so slabi ali slabo odigrani. Kvečjemu nasprotno.
Odlična igra in vstop v zasebnost
Že Gabrielle Graham v prvih nekaj minutah pokaže, da bo film vsaj dobro odigran (če nič drugega). To fantastično nadaljujeta Andrea Riseborough (Birdman, Oblivion) in Christopher Abbott (It Comes at Night, Prvi mož). V filmu se v nekoliko manjših vlogah pojavita tudi Sean Bean in Jennifer Jason Leigh, ki delo opravita na svojem nivoju.
Čeprav se film posveti popolnoma drugačnemu vstopu v našo zasebnost in življenje, pa so liki tako odtujeni, da nam je zanje vseeno. Čudovit izgled in primernost telesni grozi, ki pritiče žanru, se pač ne moreta meriti z zanimivim dogajanjem. Tega v Polaščevalki ni. Ideje, ki so sicer zanimive, ne dobijo prostora, da bi zadihale. Sam sem mnenja, da bi Cronenbergova ideja veliko boljše delovala kot knjiga, saj bi tako lahko videli več razlogov posameznih likov. Tako pa smo dobili le estetsko dovršen in odlično odigran Somrak, ki svojih idej ne razvije do popolnosti ter nam pusti grenak priokus po zaključku.
Če pa zaključimo z začetno primerjavo članka, pa je Polaščevalka (režiserjev drugi celovečerec) na enakem nivoju kot Rabid (drugi celovečerec njegovega očeta iz leta 1976). Verjetno nekoliko višjem, kar se tiče ideje, ne pa tudi izpeljave.
Urednik portala Student.si
