Padati je režijski prvenec Vigga Mortensena o razmerju sina in očeta. V filmu zaigra ob boku Lanca Henriksena, ki tako po več letih spet dobi priložnost, da pokaže svoj igralski talent. Ker pa ni le režiser in igralec, je napisal tudi scenarij za film in ustvaril glasbo zanj. Vsestranskost enega največjih igralcev današnjega časa se v filmu vsekakor pozna in to lahko pomeni le dvoje. Dobro in slabo.
John živi s partnerjem in hčerko v Kaliforniji, daleč od tradicionalnega podeželskega življenja, ki ga je pred leti pustil za sabo. Njegov oče Willis, trmast in nestrpen možakar iz nekega drugega časa, živi na odmaknjeni kmetiji, kjer je John odraščal. Ko sin ostarelega očeta pripelje na zahod, da bi mu poiskal nov dom v svoji bližini, drug ob drugega silovito trčita dva povsem različna svetova.
Težek film prikazan s peresno lahkoto
Samo težo filma predstavijo že prvi prizori filma, kjer mlad par v svojo hišo prinese svojega prvorojenca. Ko ga postavita v zibelko, so očetove besede, namenjene sinu, nekaj, kar si mislijo mnogi, a ne rečejo na glas. »Oprosti, ker sem te pripeljal na ta svet samo za to, da boš umrl.« In tak oče v tem filmu je, sčasoma še veliko hujši. V 112 minutah nam skozi prikaze preteklosti prikaže odnos očeta in sina, ki je lahko izjemno podoben vsakemu odnosu, ki ga poznamo sami.
Oče je homofob in rasist in v srcu zelo slaba oseba, ko ne gre točno tako, kot si je sam zamislil. Vidimo nekaj prizorov, kakšen bi ta oče lahko bil, če bi bil svet in osebe v njem take, kot si želi sam. Tako poslušamo njegova mnenja o gejih, lezbijkah, Azijcih, ženskah, komunistih in seksu. Večina teh prizorov je zares žalostnih in nam dajo nekaj časa za razmislek o mnenju, ki si ga ne delimo. Vseeno pa je nekaj tako stereotipnih mnenj, ki gledalcu ne dajo druge možnosti, kot da se zasmeji.
Lik Willisa je odlično odigran kot starejši, pozabljiv in kot mlajši moški, trdno prepričan v svoja mišljenja. Ta mišljenja tudi pripeljejo do tega, da je globoko v sebi osamljen in prepuščen svoji nemilosti. Ko nam film prikaže lik mame, začutimo, kako veliko vlogo ima oseba, ki je velik preostanek filma sploh ni. In ne samo mama, temveč tudi mačeha, ki je dobra oseba, a ob takem možu ne more živeti dostojno. Vidimo, kako to vpliva na oba otroka, sina in hčerko, skozi celotno življenje. Od časa, ko ne moreta skrbeti zase, do trenutka, ko morata skrbeti za očeta.
Da je vse še bolj zapleteno, stari Willis boleha še za alzheimerjevo boleznijo in tako sploh nima možnosti, da se iz prizora v prizor poboljša. Tu pa stopi naprej njegov sin, ki se je v svojem življenju že naposlušal kritik in neodobravanja očeta. Ima ga rad, obenem pa želi, da bi bil (druga) boljša oseba. Obema likoma verjamemo in jih opazujemo v njunih duelih in pogovorih, za kar poskrbita Viggo Mortensen in Lance Henriksen.
Igralske predstave za vse čase
Ne bom rekel, da je eden najbolj podcenjenih igralcev našega časa, saj tisti pravi filmofili vedo, kako odličen je Viggo Mortensen. Kot igralec to pokaže tudi tukaj in o tem ne gre izgubljati preveč besed, ker je preprosto odličen. Če se nam zdi, da je večino filma v ozadju, je to le zaradi lika, ki ga igra. Tih, miren, ljubeč sin in oče. Ko pa je treba igralski talent pokazati v vsej veličini, pa te ne bo pustil praznih rok. In če ti v filmu uspe biti boljši od Vigga, potem si dosegel nekaj izjemnega. Točno to pa je pri 80-ih letih dosegel Lance Henriksen. Videli smo ga že v vseh možnih filmih (Osmi potnik, Bližnja srečanja tretje vrste, Pumpkinhead …). Vseeno pa lahko brez dvoma potrdim, da je to vloga njegove kariere.
Težek lik Willisa odigra s tako lahkoto in obenem prikaže tako težo osebnosti, da mu ni para. Temelje postavi mladi Willis, igralec Sverrir Gudnason, a celotno posestvo zgradi prav Henriksen. Starost je tisto, česar ne moreš zaigrati in zato je vse tako pristno. Ko pa se mora preleviti v lik Willisa, homofoba in rasista, pa mu preprosto verjameš, da tak pač je. Bolečino mu prebereš v očeh, prav tako tudi jezo, žalost in prezir. Ne da bi kazali njegove spomine, si jih lahko predstavljamo, ko odjadra v svoj namišljeni svet. Sicer obupen lik, a odigran s tako prefinjenostjo, da se lahko gospodu Lancu le poklonimo in zahvalimo.
Viggo, deklica za vse
Film velja za nizkoproračunski, ker so ga Viggo in ekipa komaj spravili na filmska platna. V svojem režiserskem prvencu je moral Viggo tudi zaigrati, drugače ne bi bilo finančne injekcije. Da bi bil film boljši oziroma slabši, če ga ne bi bilo pred kamero, težko rečem. Lahko pa povem, da je svoje delo opravil dovolj dobro glede na sredstva, ki jih je imel na voljo. Na trenutke je filmu morda malo težje slediti, a za to se odkupi s fantastično posnetimi prizori. Ti kažejo njegovo vsestranskost: od glasbenika, fotografa in slikarja do pesnika. Blesti v svoji povezavi, ki jo doseže s čisto vsemi igralci v filmu. Od mladih otrok, ki točno vedo, zakaj so tam, do starega Willisa. Če je to prvi film, potem z velikim veseljem pričakujem vsakega naslednjega.
Urednik portala Student.si
