Skozi zgodovino so se vzpostavljala režiserska imena, ki so postala sinonim za kakovost in kot taki nujen odhod v kinematografe. Eden takih je Robert Eggers, ki je že ob svojem prvencu Čarovnica namigoval na življenjsko željo po predelavi Nosferatuja, nemega filma iz leta 1922 in Herzogove predelave iz leta 1979. Leta so minevala, vmes sta si sledila Svetilnik in Severnjak, ki sta Eggersa postavila na piedestal novega vala režiserjev. Da ga hitro minevanje časa ne bi dohitelo, se je ameriški režiser končno lotil tistega filma, ki si ga je tako močno želel posneti. »Vedno so me zanimale temačne stvari,« je nekoč rekel. In kaj je bolj temačnega od grofa Orloka, ki pooseblja zlo in neustavljivo slo po krvi.
Nosferatu stoletje po nemem filmu
Posneti Nosferatuja, ki je s svojimi prizori in temelji v Stokerjevi Drakuli eden najbolj prepoznavnih in pomembnih filmov vseh časov, spada med najtežje naloge v zadnjem času. Mednje sicer pripisujemo predelavo knjižnih del, pri katerih velja, da se ne bodo prelevile na filmski trak – Pijevo življenje, Atlas oblakov, Gospodar prstanov in Peščeni planet. Po drugi strani pa je Eggersova naloga morda še težja, saj gre za ikonično zgodbo, ki so jo v taki in drugačni obliki predelali že mnogokateri filmi v zadnjih sto letih. Kako predstaviti nekaj novega, nekaj inovativnega in modernega, hkrati pa ostati zavezan izvirniku?
Potem, ko se je v mladosti Ellen (Lily-Rose Depp) zapisala grozljivi entiteti, ki je povzročila njeno melanholijo in napade, v odraslosti živi s svojim možem, nepremičninskim agentom Thomasom Hutterjem(Nicholas Hoult), v nemškem mestecu Wisborg. Ta z željo po napredovanju in možnosti izboljšanja življenja sprejme delo v oddaljeni Transilvaniji, ženo pa ta čas pusti pri premožnih prijateljih Friedrichu Hardingu (Aaron Taylor-Johnson) in njegovi soprogi Anni (Emma Corrin).
Thomasova naloga se zdi enostavna. Bogati in ekscentrični grof Orlok (Bill Skarsgard) mora podpisati dogovor o nakupu gradu v Wisborgu, a se Thomas pod vplivom vampirske moči ne zaveda, da je podpisal prevzem svoje žene, ki je vampirsko entiteto sanjala vse od otroštva. Orlok si želi mladenko zase in odpotuje v Wisborg, kamor pripelje kugo in na tisoče podgan. V prvih nočeh se skuša skupina, ki se ji pridružita še dr. Sievers (Ralph Ineson) in profesor Albin Eberhart Von Franz (Willem Dafoe), pripraviti na soočenje z zlom.
Nosferatu je vizualna poslastica na velikem platnu
Z režiserjem se je vrnila tudi večina njegovih dolgoletnih sodelavcev. Za glasbeno podlago je po Severnjaku poskrbel Robin Carolan, ki pričara gotsko, tragično, melanholično in na trenutke romantično vzdušje. Vse je postavljeno ob osrednjo ‘Daybreak’, ki je do tega trenutka najboljše iz Eggersove filmografije. Ob bok glasbeni podlagi in vzdušju, ki ga predstavi, je treba postaviti delo direktorja fotografije Jarina Blaschkeja, ki je sodeloval pri vseh štirih filmih režiserja in ostaja njegov glavni sotrpin pri ustvarjanju svetov preteklosti.
Pohvale si zaslužijo tudi oddelki scenografije, kostumografije in make-upa, ki so v odzivih pogosto spregledani. Nosferatu je vizualna poslastica. Igra se s silhuetami, sencami, svečami, meglico, mesečino in nežno svetlobo. V kinodvorani je film temačen, vprašati pa se je treba, če se bo to tako dobro prelevilo na domače ekrane.
Film odlično predstavi brezupnost in strah protagonistov, za katere se zdi, da ne najdejo izhoda iz situacije. Na nek način vzdušje filma spominja na mešanico Kužne nevarnosti (Contagion, 2011) in Rekvijema za sanje (Requiem for a Dream, 2000), če bi skušali najti primerjavi samo za obstoj likov brez kakršne koli agencije ali osebnostne rasti. Le kako bi jo ti imeli, če je pokazano najhujše obdobje njihovih življenj. Po drugi strani je kot odrešitev predstavljena ljubezen ali pa najmanj človeška želja po bližini in dotiku, četudi bi za to žrtvovali tisto, kar nam je najbolj drago. Strahovi pred izgubo, smrtjo in neznanim so, tako kot prej omenjene tematike, brezčasne. In s tem je brezčasna tudi zgodba.
Simbolika, ki se ponuja iz zgodbe o Drakuli oz. Nosferatuju temelji na človeški sli po razvadah, odvisnostih in željah, hkrati pa za svoj okvir družbene krize, ki so človeštvo doletele v preteklosti in niso omejene zgolj na resnična spoznanja. Vprašanje nadnaravnega in okultnega je še posebej močno. Navsezadnje govorimo o filmu Roberta Eggersa, ki filme in njihovo nastajanje prepoji z radovednostjo do tistih reči, ki bi morale ostati zakopane v temnih in skritih predelih.
Bill Skarsgard kot grof Orlok in izvrstna Lily-Rose Depp
Podobno kot letošnji Longlegs, ki ni razkril podobe Nicholasa Caga in celotno marketinško kampanjo slonel na tem nerazkrivanju, se je zadeve lotil tudi Nosferatu s svojim osrednjim zlikovcem. Vedeli smo, kaj lahko s svojim glasom počne Bill Skarsgaard, saj je navdušil v duologiji Tisto kot klovn Pennywise. Ker se prava resnica začne šele po besedi ampak, mora slediti ‘ampak’. Skarsgardov Nosferatu je povsem drugačna zver, od postave in premikov pa do njegovega glasu. Sam je rekel, da je pri znižanju tona poiskal pomoč pri islandski operni pevki Ásgerður Júníusdóttir. Njegova pojava je demonsko dobra, njegov glas pa pusti vtis nečesa starejšega kot je jezik sam.
Žal pa tudi to ne bi delovalo, če mu v prvem aktu nasproti ne bi stal Nicholas Hoult z verjetno najboljšo vlogo kariere. To v tem primeru pomeni veliko prav letos, saj je Hoult odličen v filmih Juror #2 in The Order. Brez njegove nervoze in strahu bi bil film manj uspešen pri ustvarjanju že tokrat omenjenega vzdušja. Ob njem sta še enako izvrstna Willem Dafoe, Simon McBurney in v bolj zadržanih vlogah še Ralph Ineson, Aaron Taylor-Johnson in Emma Corrin. Ampak zvezda šova je Lily-Rose Depp. Če je bila edina odrešilna bilka Idola, je v Nosferatuju sijoča zvezda. Šele ko se razodene zahtevnost njene vloge s čustvenega in fizičnega vidika, se zavemo, kako dobra igralska predstava je pred nami.
Nosferatu je velik trenutek za gotske romance
Kdor ima rad gotske grozljivke, bo v Nosferatuju neznansko užival. Kot predelava je spoštljiv do svojih predhodnikov in zgodbo pove na svoj način, brez kakršne koli potrebe po spreminjanju in dodajanju. V obdobju, ko naj bi bili vsi naveličani predelav in ponovnih zagonov, se filmi kot je Nosferatu tega naveličanja ognejo v širokem loku. Filmi, pri katerih sta strast in spoštovanje do temeljnega dela v ospredju, bodo vedno dobrodošli.
Robert Eggers je sinonim za kvaliteto, Nosferatu je njegova mojstrovina.
Urednik portala Student.si
