Cecilia Kass pobegne iz nasilnega razmerja s premožnim in genialnim znanstvenikom. Pomoč najde pri sestri, prijatelju in njegovi najstniški hčerki. Ko njen partner naredi samomor in ji zapusti velik del premoženja, začne Cecilia slutiti, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Na vsak način želi dokazati, da ji sledi nekdo, ki je neviden.
Film je režiral Leigh Whannell, ki je znan kot scenarist filmov Žaga, Zakleti in Nadgradnja. Kot režiser pa se je doslej dokazal pri zelo podcenjenem filmu Nadgradnja iz leta 2018. Pri filmu Nevidni človek je bil tako režiser in producent. Kako se je izkazal pri izvedbi ideje o nevidnem človeku?
Suspenz in akcija
Film bi lahko po tonu razdelili na dve polovici. Na prvo zelo napeto psihološko grozljivko/triler in drugo polovico, ki je zelo akcijsko nabita. Že takoj na začetku filma smo vrženi v dogajanje, ki je zelo napeto in nas drži na robu stola. Skupaj z glavno igralko spoznavamo, da je res nekdo zraven nje in ta občutek spremlja tudi nas gledalce.
Počasi gledamo, kako se lik Cecilie spušča v norost, kakor to vidijo ostali, saj ne verjamejo, da obstajajo nevidni ljudje. Da ne povem vsega, bom napisal samo, da je malo čez polovico filma trenutek, ko se ton čisto spremeni in od takrat naprej se nam zdi, da gledamo drug film. Dogajanje je napolnjeno z akcijo, in čeprav nam da občutek zaključka, se zdi, da bi lahko bilo bolje izpeljano.
Strmenje v prazen prostor
Film odlično prikaže kako deluje naša domišljija. Občutek, da je nekdo zraven nas, prikaže fenomenalno in se poigrava z našimi čuti. Kamera ne sledi naši junakinji, ampak njenemu zasledovalcu. Ob ogledu bodi pozoren na okolico naših likov, in vedel boš, da je nekdo okoli njih. Tako imenovanih jump scareov ni veliko, ampak tistih par, ki v filmu so, so tam z razlogom. Spet pa se ves ta suspenz in misterioznost izgubita v drugi polovici, ki pač ni tako dobra kot prva.
Odlične igralske predstave
Elisabeth Moss, ki jo mnogi poznamo iz serije Deklina zgodba (Handmaids tale), je v filmu fenomenalna. To je trenutno najboljša letošnja igralska predstava, ki bo pri nagradah spet spregledana. Ker večino filma igra sama, je bilo zelo pomembno, da strah in nervozo prikaže na visokem nivoju. In to naredi z odliko. Ostali igralci svoje (manjše) vloge igrajo dovolj dobro, oziroma toliko, kot zgodba od njih pričakuje.
Luknje v zgodbi (kvarniki)
Film ima kar nekaj lukenj v zgodbi, ki bi lahko film končale nekje okoli polovice. Nihče od policajev in njenih prijateljev se nikoli ne spomne pogledati kamer, ki bi povedale resnico. Predvsem v enem prizoru, ki ga boš videl. Zelo zanimive so tudi odločitve glavne junakinje, ki bi lahko bile boljše. Ampak tu bi lahko igrali na presenečenje in njeno očitno stanje šoka. Te luknje v zgodbi so tudi luknje v scenariju, saj bi se brez njih film, po vsej logiki, končal že na polovici. Ampak zgoditi se mora še 40 minut filma.
Urednik portala Student.si
