Ocena filma: Nesrečna bitja

Nesrečna bitja so film Yorgosa Lanthimosa, ki je prevzel srca oboževalcev širom sveta in pobral zavidljivo število nagrad. Film temelji na knjižni predlogi škotskega pisatelja Alasdaira Graya z istim imenom. V tem trenutku smo že več let seznanjeni s filmi in stilom grškega režiserja, ki tudi tokrat ne skopari z vsem, kar ga v očeh mnogih postavlja na sam vrh najboljših režiserjev našega časa.

Nesrečna bitja, najboljši film leta ali nerazumljiv kaos?

Če kaj priča o tem, kaj vse nam lahko nudijo filmi, je to zadnjih nekaj filmov, ki so prispeli v slovenske kinematografe. Na eni strani brezglava akcija Čebelar z Jasonom Stathamom, za katero točno vemo, kaj je, in na drugi strani Nesrečna bitja Yorgosa Lanthimosa, ki se bo boril za najbolj prestižne filmske nagrade, a mnogim ne bo oziroma ni vreden nakupa vstopnice. In če se je kar 50 odstotkov publike pri mojem ogledu Lanthimosovega tako imenovanega magnum opusa odločilo za odhod iz dvorane še v prvi polovici filma, potem je jasno, da njegovi filmi niso za vse.

Ekcentrični kirurg in znanstvenik »frankenštajnovskega« videza Godwin Baxter (Willem Defoe) reši življenje noseči mladenki, ki skoči z mosta sredi Londona. Uporabi jo za nov eksperiment in v njeno glavo vstavi možgane njenega nerojenega otroka. Bella Baxter, z umom dojenčka in telesom odrasle ženske, začne govoriti, hoditi, razumevati, ljubiti in izkušati življenje. Godwinov mladi asistent Max McCandles (Ramy Youssef) se na njegovo dovoljenje zaroči z Bello. Ker je Godwin ves ta čas ne želi predstaviti okolici, začne Bella z vse bolj razvitim miselnim procesom hrepeneti po svobodi. Ko spozna odvetnika Duncana Wedderburna (Mark Ruffalo), se odloči, da bo pobegnila z njim in tako spoznala svet. Najprej se predata telesnim slastem, odideta v Lizbono in od tam na ladjo, kjer si želi imeti Wedderburn večji nadzor nad Bello, ki začne spoznavati, kaj vse je mogoče.

Hedonistična Alica v čudežni deželi

Odkrivanje hedonizma, filozofije, izkoriščanja, narcisizma, socializma, patriarhije, cinizma in vsega, kar se sme in ne sme v družbi, kjer se tisti čas nahaja. Nekakšna mešanica Frankensteina, Alice v čudežni deželi in bizarno tudi Barbie, ki je več enakega, a mnogo bolj za širše množice gledalcev.

Emma Stone je v filmu mogoče odlična, mogoče kar izjemna. Mogoče predvsem zaradi čudaške persone lika, ki se nato umiri in šele takrat pride na vrsto tudi tista subtilna igra, ki prepriča mnoge. Preseneti Mark Ruffalo z eno najbolj, če ne celo najbolj ekstrovertiranih in precej duhovitih vlog v svoji karieri. Willem Dafoe zadosti vlogi, ki od njega ne zahteva veliko, a se vsi zavedamo, kako pomembno je imeti v taki vlogi veterana, kot je Defoe. V manjših vlogah so prisotni še Ramy Youssef, Margaret Qualley, Christopher Abbott, Jerrod Carmichael, Suty Bemba, Hanna Schygulla in Kathryn Hunter.

Tehnični vidiki filma delujejo skupaj kot koherentna celota, ki oživlja nerazumljiv um grškega režiserja. Kostumi temeljijo na viktorijanskem slogu, a predvsem pri Belli izražajo več svobode in eksperimentiranja. Glasbo je ustvaril mladi Jerskin Fendrix, ki je najverjetneje tudi odkritje filma. Čeprav njegova debitantska filmska glasba ne bo povšeči vsem, je v njej moč najti izvirnost, svežino in vse tisto, kar smo pred leti našli pri Ludwigu Göranssonu, a na veliko bolj Lanthimovski način, če bi tak opis obstajal. Daleč najbolj pomemben adut pa je scenografija, kjer je Lanthimos lahko pokazal, kako bi bili njegovi filmi videti, če mu je podan dokaj visok proračun. Neverjetno čudno, a nadvse primerno se zdi primerjati trajekcijo njegove kariere s tisto Wesa Andersona – vsaj kar se tiče proračunov. V prihodnje lahko pričakujemo višje proračune, preko katerih bodo njegovi svetovi zaživeli na visoki ravni.

Lanthimosov magnum opus ali pa

V ligi NBA se je v zadnjih letih vzpostavil citat “make or miss league”, ki govori sam zase. Košarkar vrže, zadane ali pa zgreši. V svetu filma tega ni, imajo pa Angleži nekakšno amatersko razlikovanje med besedama “film” in “movie”. Vsekakor je ta film dejansko film in ne muvi. Gre za tisti artistični žanr filmskega sveta, ki ga ne bodo razumeli vsi, morda bodo ti celo v manjšini. S košarkarsko frazo pa se lahko opiše celoten opus Lanthimosovega ustvarjanja, ki pomeni, da bo gledalcu njegov stil všeč ali pa ne – vmesne poti ni, je le nov poskus, met ali ogled. In če se ti zdi referenca na košarkarski svet brez smisla, potem si blizu tega, kar simbolizira film Nesrečna bitja.

Nesrečna bitja je lahko marsikomu izjemen film, mogoče celo eden najboljših zadnjih let ali celo v življenju. Če si med njimi, odlično zate. Bolj kot to pa se zdi, da je Nesrečna bitja film vulgarnosti z doktrino šoka, ki obenem misli, da je oblečen v več slojev simboliziranja, filozofije in razumevanja življenja. V tako čudaški poplavi promiskuitete, prostitucije in izkoriščanja telesa z razlago, da gre za opolnomočenje, se je težko prepričati, da ima film dejanski globlji pomen. Za iskanje le tega pa obstaja

Žiga Kastelic

Urednik portala Student.si