Napoleon je težko pričakovani film Ridleyja Scotta, ki nas je s svojo prezenco končno počastil v kinematografih. Zgodba o francoskem cesarju, njegovih vojaških podvigih in zasebnem življenju, v kateri glavno vlogo zapiše oskarjevski nagrajenec Joaquin Phoenix. Ko je leta 2021 Scott v kina poslal izjemen film Poslednji dvoboj (The Last Duel), je naznanil snemanje filma o Napoleonu. Uspelo mu je posneti film, ki ga Stanley Kubrick ni nikoli posnel. In to mu je uspelo v 62 dneh v 85. letu starosti. Zares eden največjih vseh časov. Je tudi Napoleon tak?
Napoleon Ridleyja Scotta, zgodovinski ep ali navdih zgodovine?
Kaj nam o zgodbi filma Napoleon pravi opis? Film Napoleon opisuje razburkani vzpon in padec slavnega francoskega cesarja in se poglobi v njegov neutrudljivi boj za oblast skozi prizmo nepotešljivega, viharnega razmerja, ki ga je imel s svojo največjo ljubeznijo, Josephine.
Že napovedniki so poskrbeli za zvrhano mero kurje polti pri navdušencih nad zgodovinskimi epi in pri zgodovinskih navdušencih oz. poznavalcih. Pri enih zaradi epskega prikaza bojnih prizorov in velikosti posnetkov, pri drugih zaradi popolnega nespoštovanja zgodovinskih dogodkov. Pri tem se je tako vredno vprašati, ali mora biti film sploh historično natančen, če gre le in zgolj za umetnost? S hudo cenzuro krajšanja odgovora, bi se ta glasil nekako takole – filmom je dovoljena določena mera poetičnosti, hkrati pa to ne sme biti dovoljenje za zanemarjenje dejstev v zgodovinski fikciji.
Od Gladiatorja preko trupel do Poslednjega dvoboja
Ko je leta 2000 Gladiator ugledal luč sveta je bilo jasno, da gre za dramatizacijo določenega dela zgodovine. Glavni protagonist Maximus je izmišljena oseba, postavljena v dobro opisano časovno obdobje s kar nekaj liki, ki so dejansko obstajali in obkrožen z dogajanjem, ki ga skorajda splošno povezujemo z navedenim obdobjem.
Ridley Scott tistega časa je imel v svojem ožjem krogu nemalo zgodovinarjev, ki so mu pomagali pri ustvarjanju kar se da točnega filma v okvirju dramatizacije, ki jo je želel sam. Ridley Scott, ki je očitno pozabil na doprinos zgodovinarjev pri njegovem Gladiatorju, zdaj na očitke o historičnih nepravilnostih odgovarja s preprostima: »Ste bili tam?« in »Je*ite se!« To so seveda zadnja leta njegovega ustvarjanja, čeprav je bil Britanec vedno tak v svojih odgovorih.
Gladiator je velikan v svetu zgodovinskih filmov in o tem ni dvoma. Sledil je njegov Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven, 2005), ki je s kino različico nekoliko zgrešil, a s podaljšano različico – 50 minut več filma – povrnil kvaliteto filma, četudi so ga mnogi dojemali kot napad na zahodnjaško kulturo s svojim odnosom do križarskih vojn, Jeruzalema in Islama.
Deset let kasneje je sledil Exodus: Bogovi in kralji (Exodus: Gods and Kings, 2014), ki je temeljil na biblijskem epu zato mu (ne)točnosti ne moremo oporekati, bil pa je lep prikaz, kako daleč je Scott prišel od Gladiatorja, kjer ga je v velikanskem epu zanimal tisti zakaj v osebnosti glavnega lika – njegove ambicije, želje, razlogi in cilji.
To je začelo bledeti, vsaj tako se je zdelo. Do leta 2021, ko je v kina povsem potihem prišel Poslednji dvoboj, ki so ga spisali Nicole Holofcener, Ben Affleck in Matt Damon po romanu Erica Jagerja z istim naslovom oz. nekoliko podaljšanim. Krivdo za finančni neuspeh filma o zadnjem dvoboju na smrt v srednjeveški Franciji je Scott zvalil na milenijce: »Pridemo do tega, da imamo danes občinstvo, ki je bilo vzgojeno na teh prekletih mobilnih telefonih. Milenijci ne želijo, da bi jih kaj naučili, razen, če jim tega ne povedo po telefonu.« A prav kasnejši finančni uspeh filma na pretočnikih, kjer prevladujejo prav milenijci in mladi, je kriv, da film ni bil celotna finančna polomija.
Ko je ob promociji Poslednjega dvoboja spregovoril o nastajanju film o Napoleonu, smo se po več letih lahko veselili, saj je bil Poslednji dvoboj eden najbolj točnih zgodovinskih filmov vseh časov, ki je dogodke dramatizirano razširil z rašomonovim stilom treh zgodb o istem dogodku. In če ne drugega, je Napoleon ime, ki lahko v kina privabi množice gledalcev.
Napoleon bo dobil 90 in več minut podaljšane različice
In smo pri Napoleonu. Film, ki je imel progo nastavljeno za izjemen uspeh. A pred premiero filma, ki traja 2 uri in 37 minut oznaniti, da bo na pretočniku AppleTV+ na voljo režiserjeva različica v dolžini 4 ure in 10 minut, je strel v koleno. Predispozicija je govorila v prid ponovitve situacije z Nebeškim kraljestvom, ki pa je imel nekaj znatno drugačnega. Pripovedoval je o velikem dogodku in ne o veliki osebnosti. Tu je Ridley Scott poskrbel, da bodo Francozi in zgoodovinarji skočili na noge, hote ali nehote, a v prvi vrsti zaradi njegovih odločitev.
Stopimo v začetek filma, kjer nam uvodni tekst pove, da bo ambiciozni in častihlepni Napoleon iz Korzike želel napredovati na vse mogoče načine. Film že v prvih treh minutah postavi jasen zastor med fikcijo in dejanskim zgodovinopisjem. Dramatizacijo filma, ki temelji na zgodovinskih dogodkih ali osebnostih, je dokaj enostavno upravičiti, če gre pri tem tudi za logično izbiro v sami zgodbi. Primer sta lahko že Waterloo iz leta 1970 ali Scottova Dvobojevalca iz leta 1977.
V nadaljevanju sledijo kvarniki za film Napoleon
Film obsega več kot dvajset dogodkov v tridesetih letih
Največja težava filma je obseg, ki si ga zastavi. Začnemo v letu 1789 in začetkom Francoske revolucije, kjer je simbolično prikazan odvzem Marije Antoanete in njenih otrok ter skočimo v leto 1793, kjer poteka njena obglavitev. Dva prizora kasneje smo že pri obseganju Toulona istega leta, ki je tudi prva od bitk v filma in prikaz velikosti vojaških dvobojev, ki nas še čakajo – in čaka jih nas veliko.
Sledi leto 1794 z usmrtitvijo Maximiliena Robespierra in konec Jakobinske diktature. Sledijo Vendémiairska vstaja rojalistov sredi Pariza, ki jo leta 1795 zatre Napoleon. Spozna Josephine de Beauharnais in se z njo poroči v naslednjem letu. Film nas popelje v Egipt dve leti kasneje z noro dramatizacijo bitke pri piramidah ob francoski invaziji Egipta. Napoleon odide nazaj domov zaradi prešuštništva žene, film pa to združi še s pučom novembra 1799, ko je odstavljen direktorijat, Napoleon pa postane prvi Konzul Francije. Sledi cesarsko kronanje leta 1804, bitka pri Austerlitz leto kasneje in še nekaj dogodkov, ki si sledijo do leta 1810, ko se loči od Josephine. Poroči se z Marijo Avstrijsko, ki mu leta 1811 rodi sina, prestolonaslednika.
Leto kasneje z vojsko zakoraka proti Rusiji, kjer film na hitro predstavi bitko pri Borodinu, prazno Moskvo in hitro vrnitev v Francijo, kjer ga leta 1814 izženejo na Elbo. Po enajstih mesecih se vrne na celino, da bi prevzel oblast, pridružijo pa se mu francoski vojaki. Sledi še slavna bitka pri Waterlooju poleti 1815, njegov poraz in izgon na otok Svete Helene, kjer vidimo še njegovo smrt leta 1821.
Zakaj točno je Napoleon tak film, kot je?
Več kot dvajset dogodkov iz Napoleonovega življenja je »naštancanih« v filmu, ki traja manj kot tri ure. Vsak izmed teh bi lahko bil svoj film, kar je jasno dokazal tudi nekdanji Waterlo, še posebej, ko govorimo o bitkah, ki si jih film izposodi iz zgodovine. Gre za pohitren prikaz dogodkov, kot bi pred ogledom zadnje epizode priljubljene serije z desetimi sezonami ogledali tisti »Kaj se je zgodilo do zdaj?« in pri tem izpustili vso vsebino in ozadje dogodkov. V filmu ni moč najti niti tistega zakaj, kaj šele, da bi nato izvedeli tisti zato.
Naštetih je le toliko in toliko dogodkov, ki se zgodijo, ker so se v zgodovini pač zgodili. Ne ponudijo pravega zgodovinskega vpogleda, ki je ustvarjalcem želja le v kostumskem in scenografskem stilu, povsod drugje pa potisnjen daleč v ozadje. Zakaj? Niti ni jasno, saj gre za kolobocijo nečesa, kar se opisuje z besedami zgodovinski ep.
Joaquin Phoenix je bil na papirju prava odločitev
Napoleon Joaquina Phoenixa je dolgočasna karikatura lika, ki veliko bolj spominja na njegovega Jokerja ali Beauja, ki je našemljen v francoskega cesarja. Zdi se kot da se Phoenix ni vrnil iz depresivnosti predhodnih likov in pozabil, da lahko igra karizmatične like, kot je bil njegov Johnny Cash. Tako pa prinaša karizmo jajčevca v vlogo osebe z eno najvišje zapisanih ravni karizme v zgodovini.
Napoleonove ozadje, ambicije, želje, misli, taktična pretkanost in osebnost niso prikazane, kaj šele razložene. Film si ne vzame niti dovolj časa, da bi opravil kolikor toliko konkretno osebnostno študijo o osebi, ki je vrnila suženjstvo na eni strani in na drugi omogočila manjšinam uporabo svojega jezika in pisave. Napoleon je samo še posmeh, karizma lika pa se v ospredje prerine le v dveh minutah celotnega filma. Gre za tako slab lik, da te ne moti več dejstvo, da 50-letnik igra 20-, 30-, 40- in 50-letnega moža v enem filmu brez želje ustvarjalcev, da bi prikazali njegovo starost.
Vanessa Kirby, svetla točka filma
Vse, kar se v filmu zgodi, je režiser pojasnil z besedami, da je Napoleon želel svet osvojiti zato, da bi dokazal ljubezen svoji Jožefini, in ko mu to ni uspelo, ga je osvajal, da bi uničil njo in sebe. Če se to na papirju sliši zanimivo, ne glede na točnost same navedbe, tega v filmu ni. Prav tako je za lase privlečena kakršna koli ljubezen, ki vlada med kraljevima zakoncema v filmu in najpogosteje izpade kot toksična in huronsko smešna upodobitev razmerja. Tu nasproti Phoenixa zaigra Vanessa Kirby, ki je zelo redka svetla točka filma. Njene želje in ambicije so jasne, a tudi to ne deluje »naravno«. Ko pa je končno prikazan talent obeh igralcev skupaj, je za to prepozno.
Kar se tiče preostanka igralske zasedbe, so vsi zelo pozabljiv del ansambla, ki zavzema več kot trideset let dogodkov in ima vsak od njih zgolj »cameo« vlogo. Nekateri izmed njih ne spregovorijo niti besede, prepoznali pa jih bodo le poznavalci zgodovine.
Visok proračun pomeni visoko kakovostno produkcijo
Bitke v filmu Napoleonu bi bile za mnoge tisto glavno vabilo za ogled filma na velikem platnu. In to je v veliki meri moč potrditi, prav tu pa je moč odvzeti nekaj kritike v zameno za dramatizacijo dogodkov. Kar pri Austerlitzu napihnejo, pri Waterlooju in Piramidah odvzamejo zaradi nepojasnjenih razlogov. Če bi imela vsaka od šestih glavnih bitk filma svoj čas za mariniranje v tistem »zakaj in zato«, v posledicah in pomembnosti vsake, potem bi imeli šest izjemnih bitk, ker jih Ridley Scott zna posneti.
To je jasno v tistih petih minutah, ki jih ima vsaka bitka na razpolago, a je to preprosto premajhen vzorec za razsodbo, da gre za izjemne zgodovinske bitka na velikem platnu. Gre bolj za idejo o bitkah, kot prikazu epskosti le teh.
S svojim 200-milijonskim proračun pa Napoleon naredi vsaj nekaj prav. Napoleon je vizualno prekrasen film. Scottova dolgoletna sodelavka Janty Yates si v kostumografskem delu zasluži prav vse pohvale in najverjetneje tudi novega oskarja. Enako je s produkcijo, scenografijo in v določeni meri tudi kinematografijo, ki so, če jim izvzamemo zgodbo in like, na najvišjem možnem nivoju v svetu zgodovinskih filmov. Petnajst minut dobrega filma v tako obširni zgodbi preprosto ne more biti dober film.
Lep primer zmožnosti filma je prav kronanje (slika spodaj), kjer na velikem platnu zaživi Davidova slika v vsem kraljevskem obsegu.
Zakaj Napoleon sploh obstaja?
Nekoč je bil Gladiator, zdaj je zgolj Napoleon. Bo navdušil tiste, ki imajo radi filme z zgodovinsko tematiko? Najverjetneje. A bodo ti morali spregledati nezavedno duhovitost filma, pohitrenost pripovedi in praznost vsebine ter odsotnost sporočila ali razloga, zakaj je ta film sploh nastal.
Napoleon Ridleyja Scotta je na koncu koncev film, ki si je zadal preveč in še tisto storil narobe. Gre za zaporedje netočnih dogodkov, ki so na platno izstreljeni iz neočiščenega mitraljeza. Kaj točno je Napoleon, ni jasno. Ni zgodovinski prikaz dogodkov. Ni filmska dramatizacija zgodovine, ki si zasluži obstoj z dejstvom, da gre za izjemen film. Napoleon je filmska personifikacija filma, ki je na papirju videti dobro, a propade zaradi nespoštovanja temeljev zgodovinskih dogodkov, ki jih želi obravnavati.
Urednik portala Student.si
