Nak (Nope) je tretji celovečerni film Jordana Peela, ki nas je v preteklosti navdušil s filmoma Zbeži! (Get Out!) in Mi (Us). Zdaj se je s filmom Nak podal v kalifornijsko hribovje, kjer družina Haywood vzreja in trenira konje za filmski svet. Daniel Kaluuya in Keke Palmer v grozljivem spektaklu, ki je najbolj ambiciozen v dosedanji karieri režiserja. In vprašanje je le eno. Ali je Jordanu Peelu uspelo še v tretje?
Nak je tretji celovečerni film Jordana Peela, tudi najboljši?
O prvih dveh celovečercih Jordana Peela je bilo povedanega že veliko in to z razlogom. Tretji je zdaj Nak (Nope), ki je bil večkrat opisan z besedo spektakel. OJ (Daniel Kaluuya) in Emerald (Keke Palmer) sta brat in sestra, ki na družinskem ranču s konji pričneta opažati nenavadne reči. Njun cilj postane, da skrivnostno dogajanje ujameta s kamero. Če gledalcu napovedniki niso izdali preveč, potem ga čaka atmosfersko doživetje. Za gledalce, ki pa so videli vse kasnejše napovednike, pa bo film kljub temu postregel z veliko neznanega. To Jordan Peele zna. Vprašanje bo vedno le, če je to dovolj, da prepriča večino gledalcev, ki bi znali marsikaj videnega doživeti že kot pretenciozno.
Nak je precej neposreden film, ki v sebi skriva nekaj alegorij, simbolov in referenc na preteklost in družbo samo. Film se začne počasi, četudi je temelj začetka smrt enega od družinskih članov na nenavaden način. Dogajanje se stopnjuje, ugotavljamo vse več stvari in zdi se nam, da smo vse bližje odgovoru. V drugi polovici to film večkrat obrne na glavo in le s tem se lahko še bolj predamo grlu zveri, ki je Nak.
Nekega pretiranega razvoja likov ni, saj se vse skupaj dogaja le nekaj dni, kar preprosto ni dovolj za senzacionalen napredek osebnosti. Temu navkljub pa so prav postavljene osebnosti tisto, kar film drži nad gladino. Zgolj zaradi igralskega talenta za vsako izmed glavnih. Keke Palmer oziroma Emerald je karizmatična, glasna in ekstrovertirana mladenka, ki si nekje v sebi želi slave. Daniel Kaluuya oziroma OJ je tih lastnik ranča, ki se je znašel v finančnih težavah in bil priča smrti svojega očeta. To je tisto, kar mu ne da miru in predstavlja zagon njegove misije. Steve Yeun oziroma Rick Jupe Park je bivši otroški igralec in lastnik zabaviščnega parka v isti dolini. Brandon Perea pa je Angel Torres, prodajalec in serviser tehnične opreme, ki po težavnem obdobju najde cilj v pomoči iskanja pravega posnetka.
Znotraj filma so filmi, ki bi bili prav tako zanimivi
Bolj podrobno kot opazujemo, več tudi vidimo. Gre za povsem logičen princip, ki pa mora pri nekaterih režiserjih preseči normalno raven opazovanja in predvidevanja. Že na samem začetku filma Peele posuje nekaj elementov, ki pridejo v poštev mnogo kasneje v filmu. Če to opazimo, se lahko nasmehnemo, ker smo to že med gledanjem opazili. Nak takih stvari še vedno nima toliko, kot jih je imel Peelov prejšnji film, ki še nekaj let kasneje razkriva svoje vezi, simboli in reference. Nak glavno tematiko filma prepušča delni interpretaciji gledalcev. Ali gre za željo človeka, da ukroti tisto, česar ni mogoče ukrotiti? Ali gre za spopadanje odraslih s travmami otroštva? Ali gre za iskanje spektakularnosti na vsak način, četudi pri tem tvegamo svoje življenje? Vsega po malem pravzaprav in še kaj drugega.
Določeni segmenti filma so strašljivi in grozljivi, izstopata pa predvsem dva. Nekje med vso to napetostjo in srhljivimi prizori je tudi polno humorja, ki temelji na glavnih igralcih. Kot bi v bitki z Eminemom v filmu 8 milj dejal Lotto, this is a horror flick, but the black guy doesn’t die in this movie. Gre pa za prečudovito posnet film, saj za kinematografijo stoji Hoyte van Hoytema in s tem dobimo nekatere izmed najlepših nočnih posnetkov v zadnjih letih.
Nak je ambiciozen projekt s kar nekaj referencami
Iz tragičnih dogodkov se lahko rojevajo umetnine in čudeži. Nak je vsekakor nekaj izmed tega, a se pri samem zaključku filma zdi, da je razplet mnogo manj senzacionalen, kot pa samo stopnjevanje do tistega trenutka. Ne gre povsem za to, da je konec slab, le nekoliko pod visokimi pričakovanji, ki jih ustvari film sam. Zaključek filma je že sam po sebi zelo pomemben del izdelka, saj je lahko predhodnih 90 odstotkov še tako odličnih, a če je konec slab, nam ostane grenak priokus. Podoben princip sta ubrala Moški in Podedovano zlo, dokaj enostavno pa lahko izberemo katerega izmed filmov M. Night Shyamalana. Film ubere predobro poznano pot in se obenem nahaja tako daleč stran od poznane poti, da je zaključek v primerjavi s preostalim delom filma videti prazen. Je mogoče tudi to simbolizem za iskanje spektakla, ki ga včasih sploh ni?
Nak ni najboljši film Jordana Peela, vsekakor pa je najbolj ambiciozen in želim si, da ni zadnji tak. Žanru vesoljske srhljivke je uspel vdahniti nov in svež obrat, obenem pa mu žal ne uspe povsem v celoti ustvariti prepričljivega konca. Močno upam, da Jordan Peele v iskanju naslednjega spektakla ne bo pozabil na tisto kar mu gre najboljše, zgodbe posameznikov in družbena kritika. Nak je v vsej poplavi povprečnih izdelkov in nesmiselnih predelav nadvse zanimiv koncept s kakovostno igralsko zasedbo in dovolj napetosti ter skrivnostnosti za večkratni ogled.
Urednik portala Student.si
