Erich Maria Remarque je pred skoraj sto leti izdal knjigo z naslovom Na zahodu nič novega (Im Westen nicht Neues) in se vpisal med največje vseh časov. Knjiga, ki jo prične z besedami: »Ta knjiga ni ne obtožba ne priznanje. Poskuša samo poročati o generaciji, ki jo je vojna uničila – pa čeprav je mogoče ušla njenim granatam,« je nujno branje. Še sam Goebbels jo je označil kot anti-patriotsko. Dve leti po izidu knjige, natančneje 1930 je luč sveta ugledal tudi istoimenski film režiserja Lewisa Milestona. Tudi ta se je vpisal v zgodovino in z izjemo nekaterih tehničnih aspektov, je film zdržal vse do danes.
Kombinacija knjige in filma predstavlja nujno branje/ogled za vse, ki bi jih zanimala tematika vojn. Po televizijskem filmu iz leta 1979 je zdaj, skoraj sto let po izidu knjige in prvem filmu, prispela še ena predelava. Na zahodu nič novega je tokrat nastal v nemški produkciji, ki je prispel v pravem času, a to lahko napišemo le zaradi njegove kakovosti.
Na zahodu nič novega je prispel ob pravem času
Zgodba je precej poznana, mladi Paul Bäumer se s šolskimi prijatelji Albertom Kroppom, ranzom Mullerjem in Ludwigom Behmom pridruži nemški vojski na zahodni fronti v bližini La Malmaisona. Tam spozna starejšega vojaka Stanislava Katczinskyja, ki postane njegov mentor. Marsikaj znanega iz knjige, je v filmu spremenjenega oziroma bolje rečeno dodanega sami zgodbi. Včasih to deluje, pogosto pa ti dodani prizori in spremenjen čas dogajanja v vojni odvzamejo čas glavnim likom in dogajanju.
Precej kritično se zdi mnenje, da gre še za en film, ki se ne drži izjemne knjižne predloge in pri tem marsikaj izgubi. Ker je čas dogajanja spremenjen iz 1915 na konec vojne so del knjige, kjer se Paul vrne domov, zamenjali s pogajanji o podpisu premirja 11.11. ob 11:00. Izgubo zaradi tega čutijo osebnosti glavnih likov, pozna pa se tudi pri sporočilnosti tega, kako vojna spremeni osebo. A dovolj o spremembah iz knjige na film. Kdor knjige ni prebral, kaj še čakaš?
Na zahodu nič novega je eden boljših filmov leta
Režiser Edward Berger je s prvimi epizodami serije Deutchland 83 (vsaj meni) dokazal, da se ni potrebno bati za kvaliteto in izgled filma. Gre za Netflixovo nemško produkcijo v kateri zaigrajo Felix Kammerer, Albrecht Schuch, Daniel Brühl, Edin Hasanović in drugi.
Že uvodni prizori bitke so prikaz tega, kar nas čaka v filmu. Prizori, ki sledijo pa imajo še globlji in širši pomen. Uniforma vojaka, ki je bil ubit v bitki, roma preko čistilnice, pod roke šivilje in prav v roke Paula Bäumerja. V eni sekvenci je prikazan najbolj natančen vidik prve svetovne vojne, ko je bil bolj nenadomestljiva uniforma, kot pa vojak v njej. Na zahodu nič novega se lahko kot film pohvali z zelo pristnim prikazom velike vojne, ki je predvsem po filmu 1917 našla nov »navdih« v filmski industriji.
Film je grob, krut, nasilen in resničen. Določeni prizori se lahko brez dvoma primerjajo s šokantno krutostjo uvodnega prizora Reševanja vojaka Ryana (Saving Private Ryan) in vzponom na greben Okinawe v Grebenu rešenih (Hacksaw Ridge). Vse sloni predvsem na igri Paula Kammererja, ki je kot Paul naravnost čudovit. Poda mu tisto najstniško nedolžnost, strah, trepetanje in končno olajšanje in sprijaznjenost z dejstvom, da je v vojni.
Brez težav lahko napišem, da gre za enega najboljših filmov leta in najboljših filmov o prvi svetovni vojni. Je izjemno natančen prikaz osamljenosti, kaosa in obupa, ki je preveval vojake na zahodni fronti. Z nekaj pronicljivimi prizori vojnih grozot se bo vžgal v spomin, pri čemur mu bo pomagala tudi srhljiva glasba, ki je preprosto in močna. Film Na zahodu nič novega je v svoji kinematografiji tako čudovit, da ga je že težko opisati kot proti vojni film, s čimer se pridruži praktično vsem v njegovi tematiki. Nemški ustvarjalci so brez dvoma ustvarili izjemen in močan film z jasnim sporočilom o tem, kakšno veliko sranje je vojna.
Urednik portala Student.si
