Pretepaška igra se po 24 letih ponovno vrača na filmska platna oziroma vod platforme. Filmski del franšize se je resetiral in nam prinesel prvi del izmed nekaj napovedanih. Napovedniki s obljubili rating R, kar pomeni nasilje, kri ter nekaj vulgarnih besed. Novi Mortal Kombat popolnoma preseže Mortal Kombat: Annihilation in le v nekaj segmentih preseže tudi izvirni film.
Mortal Kombat je bolj predzgodba kot svoja zgodba
Mortal Kombat je franšiza, ki je svojo slavo doživela z računalniškimi in video igrami. Temu uspehu je sledil precej soliden film leta 1995, temu pa abotno nadaljevanje dve leti kasneje. Prav Annihilation je bil glavni krivec za to, da Mortal Kombat ni doživel več filmskih predelav in moralo je miniti četrt stoletja, da je ponovno oživel.
Enajst glavnih iger in še nekaj dodatnih so glavni razlog, zakaj je ta franšiza izjemno popularna. Poleg atraktivnih dvobojev je tu še zgodba, ki nam samo v igrah ponudi toliko možnosti, da si to le težko zamislimo. Ko smo dve leti nazaj izvedeli, da bo producent filma James Wan, je bilo navdušenje izjemno, obenem pa smo trpeli zaradi vtisa, ki ga je pustil Annihilation. Ta še vedno velja za enega najslabših filmov vseh časov. Sam sem na film popolnoma pozabil, ker že nekaj let nisem igral katere izmed iger in je moje navdušenje pojenjalo. Potem pa je prišel napovednik, v katerem sem stopil v klasično past. Malo nostalgije in dobrih trenutkov v smislu pretepov in učinkov je bilo dovolj, da sem bil miselno nazaj v svetu Mortal Kombata.
Osnovna zgodba je precej preprosta, a vseeno dovolj obširna, da bi si med redkimi zaslužila svoj filmski univerzum. Več kraljestev oziroma svetov, ki so jih ustvarili stari bogovi, se med seboj bori na tekmovanju. Deset zaporednih zmag enega kraljestva pomeni, da lahko to kraljestvo osvoji druge. Brez teh desetih zmag pa je smrtno prepovedano osvajanje drugih kraljestev. Preprosto, a zapleteno hkrati.
Rahlo nad povprečjem in nič več kot to
Mortal Kombat ni v ničemer presežek filmske akcije in pripovedovanja. Še najboljše delo opravi pri tem, da pokaže kako pomemben je pravi izbor glasbe v filmu in kakšno moč ima soundtrack. Seveda izbere napačno glasbo, kot tudi nekaj drugih stvari. Film se začne zelo dobro, saj mu gre močno v prid Hiroyuki Sanada, ki je kot Hanzo oziroma Scorpion pač fantastičen. Potem pa smo vrženi k liku, ki ga v igrah ni (to je za oboževalce iger velik minus) in nas ne zanima. Je eden bolj pozabljivih likov v zadnjih letih, kar je na plečih scenaristov in ne igralca samega.
Ostali liki so nekako polovično zvesti igram, a je tudi to odvisno od njihovega početja, kar pa tistim odlično prirejenim omogoči da izstopijo iz tega povprečja. Drugi akt filma je slabši kot prvi in slabši kot tretji, kar je velika škoda, ker bi moral biti to tisti del, ki nas naveže na like. Žal nas ne. Kmalu ugotovimo, da bo tretji akt oziroma zaključek filma zgolj in le uvod v drugi film. Drugi film, ki bo po vsej verjetnosti tisti pravi Mortal Kombat s turnirjem.
Pričakujemo nadaljevanje, ki bo boljše … upamo
Tako za oboževalca iger kot popolnega laika, bo film uravnovešen med dobrim in slabim. Dialogi so podpovprečni, a so potem tu pretepi, ki so super. Zgodba je dolgočasna in videna, a jo nekateri liki (predvsem Kano) naredijo gledljivo in smešno. Žalostno je to, da je bil njegov predhodnik tako slab, da bi nas zadovoljilo povsem povprečno nadaljevanje oziroma predelava. In točno to smo dobili. Povprečje, ki ima potencial, da zraste nad povprečje.
Urednik portala Student.si
