Matrica Obuditev je četrti del legendarne franšize, ki je svoj tretji, a več kot očitno ne zaključni del, dobila leta 2003. Obuditev je tako četrti del franšize, ki je tik pred iztekom tisočletja navdušila gledalce. V glavnih vlogah se vračata Keanu Reaves in Carrie-Anne Moss, pridružijo pa se jima še Yahya Abdul-Mateen II, Jessica Henwick, Jonathan Groff, Neil Patrick Harris in Priyanka Chopra Jonas. Na režiserski stolček se vrača Lana Wachowski, a tokrat brez sestre Lily. Pred gledalci in še posebej oboževalci franšize je bila odločitev. Slepo verjeti, da gre za dober film ali pa končno sprejeti dejstvo, da Matrica že tri dele ni več nad povprečjem.
Matrica Obuditev se je zbudila ob nepravem času
Matrica, ki sta jo ustvarili sestri Wachowski leta 1999, je mejnik znanstveno-fantastičnih filmov. O tem ni nikakršnega dvoma. Ideja, zgodba, režija, stil in revolucija posebnih učinkov. Mnogo je še tega in vse od premiere je Matrica zapisana kot Biblija določenega žanra filmske industrije. Dobesedno in v prenesenem pomenu, saj je verska podlaga opazna v prvem filmu in še kako opazna v obeh nadaljevanjih. In z vsako pretečeno minuto franšize se izgublja vera v to, kar filmi sploh so. Prvi je mojstrovina, o tem ni nikakršnega dvoma. Drugi del je dober, a slabši kot prvi. Tretji del pa je slab film, ki sloni na odličnih predhodnikih. Matrica je film, ki lahko stoji sam in bi moral stati sam – brez kakršnih koli nadaljevanj. Ampak, ker bi bil počasi že čas, da pade kritika na novodobni Hollywood, je tu nova Matrica. V osnovi ljudi spomni na to, kako odličen je prvi film. Močno dvomim, da je bil to glavni cilj, a v temu vsekakor uspe. Omaž legendi žal ne pade na povsem plodna tla, vsekakor pa tu in tam vzklije neka cvetka, ki spomni na pristnost prvega.
Je bila Matrica Obuditev res potreben film? Sam odgovor na to se skriva v filmu. In če je prva Matrica vse to sporočila precej subtilno, je vsako nadaljevanje to z velikimi tiskanimi črkami napisalo na platno. Da gledalec pač ne bi zgrešil bistva. Samozavedanje filma hodi po tisti tanki črti, kjer se dotika ravni parodije ravno toliko, da je dojemanje le te odvisno od posameznega gledalca. Lahko se bo zdelo neumno ali pametno, vse je v očeh opazovalca. Ko v filmu studia Warner Bros eden izmed glavnih likov pove, da bo četrti del Warner Bros naredil sam, tudi če se ustvarjalci originalov s tem ne strinjajo, potem si je težko misliti, da je karkoli drugega kot parodija. Ali samozavedanje? Rdeča in morda tabletka bi to najverjetneje rešili.
Kako dobra je Matrica IV, Matrica 4 oziroma Obuditev
Film ni slab, ni pa daleč od tega. Njegova največja slabost je nesposobnost uporabe nostalgije v svojo prid. Kdo si ne bi ponovno želel videti legendarnih likov. Neo, Trinity in Morfej so ikonični (vsaj v prvem delu). Enako, če ne še bolj, je ikoničen Agent Smith. In medtem, ko sta nazaj Keanu Reaves kot Neo in Carrie-Anne Moss kot Trinity oziroma Trojica, se poleg njiju v zelo obstranskih vlogah vrneta le še Niobe (Jada Pinkett Smith) in Meroving (Lambert Wilson). Slednji s svojo vlogo poskrbi za tisti žebelj v krsto, ki te porine med gledalce, zavedajoče se parodije na platnu. Delno je tu še Sati (Priyanka Chopra Jonas), ki jo poznamo kot malo deklico iz tretjega dela. Še najboljše vse skupaj uspe novemu Morfeju, ki ga kakovostno uprizori Yahya Abdul-Mateen II. Tudi lik Buggs (Jessica Hanwick) ni tako pozabljiv kot preostali novinci.
Ampak potrebe po vseh teh likih in njihovi prenovi preprosto ni bilo. Keanu Reaves je še vedno lesen igralec, kljub vesolju prijaznosti in to so zdaj prenesli še v njegov lik. Neo nima večine svojih moči, le ščit, ki ga uporabi vsakih pet minut in status legende seveda. Tako njegov lik ni več podoba Jezusa, temveč bolj figurice v jaslicah. Edina bilka odrešenja je njegovo razmerje s Trojico, ki se odloča med rdečo tabletko ali tem, da bi bila nogometna mama (soccer mom op. p. ) Trojica svoje razsvetljenje doživi prepozno v filmu in prejme moči, ki jih ima lahko le »edini« ter s tem prelomi vse predhodnike. Prav ta odločitev je edina, na kateri sloni vsa napetost, saj že vemo, kako se bo končalo. Če izvzamemo novega/starega Morfeja, je vse skupaj nazadovalo, še najbolj Agent Smith.
Agent Smith je z vsem spoštovanjem do truda, ki ga je prikazal Jonathan Groff, le bleda senca tega, kar je bil Hugo Weaving. Konstantno pritiskanje na gumb nostalgije, ki to sploh ni, je napačna uporaba tega, kar Matrica kot film je. Je nekaj, kar bi morali pustiti pri miru. Če ne to, bi lahko ustvarili nekaj boljših filmov, ki so jih nakazali z nekaterimi idejami tega filma ali predhodnikov. Ponovno so bili to le drobci, ki bi zahtevali dejansko dober scenarij. Vse je nekoliko hujše še s predvajanjem posnetkov starih filmov. Gre za popolno nerazumevanje tega, kar bi moral biti poklon celotni franšizi.
Nekje v tem filmu je dobra Matrica
Matrica Obuditev implementira nekaj precej zanimivih idej, ki pa jih nikoli ne razvije. Ponovno je film vizualno lep, a daleč od revolucionarnosti prvega. Vse, kar želi posnemati, naredi slabše kot predhodniki, obenem pa deluje boljše kot drugi in tretji del. Nekje v tem filmu se skriva izjemno nadaljevanje, ki bi lahko bilo na ravni prvega. Žal to ni to. V svetu Matrice ni čutiti nič tistega, kar jo je v osnovi ustvarilo. Čudovite koreografije pretepov ni, revolucionarnih učinkov ni in likov je preprosto preveč. Dialog je po drugi strani končno spet spisan na želenem nivoju, enako je z nekaterimi prizori, ki so vizualno privlačni.
Za vse tiste gledalce, ki niso strastni oboževalci trilogije, bo film všečen, ker to tudi je. Je superherojski film z nekaj čara, ki propade v trenutku, ko ga primerjamo z originalom. Da je to druga najboljša Matrica (izvzet je Animatrix) sploh ni pohvala, saj sta bili obe nadaljevanji že leta 2003 povlečeni dobesedno iz temnih predelov za čast studia, ki mu je bilo le do denarja. Bolj kot kritika filma je vse skupaj kritika filmske industrije, za katero se zdi, da še vedno ne razume bistva.
Matrica Obuditev je ideja, ki ni uspela. Je nadaljevanje franšize, ki to ne bi smelo biti, ker bi moralo ostati pri prvem delu. Vse, kar je dobrega, se pojavi v ščepcih prvih tridesetih minut, nato pa nadaljuje v generičnem algoritmu, ki ga sam prezira. Meta šale so lahko smešne in enako hitro poskrbijo za odkimavanje, če nam je pojasnjeno, da film sploh ne bi smel nastati. Nekje v vsem tem je dober film, morda celo izjemen. O tem sem prepričan in še vedno potihem upam, da ga bom nekoč videl, četudi ne z isto ekipo (to bi bilo celo želeno). A kot nam kažejo pretekli trije filmi v Matrici, je to le še ena potrditev dejstva, da bi morala in smela obstajati le ena Matrica. Kot bi rekel nadzornik Černobila: »Ne odlično, ne slabo.«
Urednik portala Student.si
