Film je prodan kot film o ustvarjanju najboljšega filma vseh časov, Državljana Kana (Citizen Kane), a je hkrati več in manj kot to. David Fincher se po šestih letih odsotnosti iz filmskega sveta vrača z zgodbo o Hermanu J. Mankiewicza. Skozi oči scenarista nam predstavi zlato dobo Hollywooda, ki je hodila ob boku z veliko recesijo pred vojno. Gary Oldman je glavni »junak« Fincherjevega najbolj osebnega dela do sedaj.
Ozadje zlate dobe Hollywoodlanda
Film se poslužuje preskakovanja v času med leti 1930 in 1940, kjer prikazuje Mankiewicza v različnih obdobjih in stanjih. Vse od prvega spoznanja z mogulom Williamom R. Hearstom (Charles Dance) in njegove ljubezni Marion Davies (Amanda Seyfried), do lovljenja roka pri pisanju scenarija za film z Orsonom Wellsom (Tom Burke). Po avtomobilski nesreči sredi puščave Mojave zanj skrbi asistentka Rita Alexander (Lilly Collins), ki prepisuje njegove besede v scenarij.
Od Fincherja že dolga leta pričakujemo samo najboljše in to v veliki meri tudi dobimo. Tudi njegovi »slabši« filmi so slabi le zato, ker jih primerjamo z (njegovimi) ostalimi, ki so za mnoge na ravni mojstrovin. Enako se bo zgodilo s filmom Mank. Da je staromodnost filma še bolj očitna, je pred nami črno-bel film, ki priredi napise, pisavo, igro in dogajanje na čas pred vojno.
Verjetno bo velika večina gledalcev najbolj oboževala prvo tretjino filma. Hiter tempo, hitri in povezani pogovori, spoznavanje novih likov in stila snemanja. Tu Fincher blesti in prav tu se najbolj pozna scenarij filma, ki ga je spisal njegov oče Jack Fincher. V drugi polovici pa se ujamemo v isto zanko kot v Fincherjevem opusu filmov in to je rahel padec v tempu in dogajanju. Še vedno na izredno visoki ravni, a tokrat bolj osebno, bolj politično in bolj umazano. Brez tega ni filma in zaključka.
David Fincher in Gary Oldman kot jih poznamo
Vse je prirejeno »nostalgiji« in k temu pripomore odlična glasbena podlaga, ki je pristona v skoraj vsaki sekundi filma. Med prizori so izpisani kraj in čas dogajanja, kar je klasičen pristop filmu včasih in predvsem filmu o scenaristiki. Tudi igralske predstave nekaterih igralcev so prava slika igralcev tistega časa. Tu izstopata asistentka, ki jo igra Lilly Collins in Mankov brat Joseph, v katerega se prelevi Tom Pelphrey. Oba svoj del odigrata fantastično in tako za seboj pustita tiste, ki bi lahko imeli večjo vlogo, a je nimajo. Tu mislim predvsem Mankovo ženo, ki postane močno obroben lik, ki je le zraven in prenaša njegove izpade alkoholnih besed. Kar pa se tiče bolj vidnih vlog, se spet izkaže Amanda Seyfried, ki jo bo morda zdaj javnost jemala resno. Oldmanu pa nominacije in verjetno tudi nagrade največjih podelitev ne uidejo.
Mank je film, ki se hkrati pokloni zlati dobi in okara filmsko industrijo. Čeprav ni vse zlato, kar se sveti, Hollywood obožuje filme o sebi. Od gledalca film zahteva popolno osredotočenost, saj besede kar frčijo po zraku in dogajanje redno preskakuje v razmiku desetih let. Celotna produkcija na čelu s kostumi je na najvišjem nivoju in z izgubo barv ironično pridobi veliko več.
Kljub politični tematiki in zahrbtnosti velikanov filmskih studijev, je Mank zgodba o scenaristu, ki so ga zaradi njegovih napak izgnali iz filmov. Padec v alkoholizem, igre na srečo in filmski blišč prikažejo drugo plat filmov. Istočasno pa prikaže zabave, pogovore, ozadje filmov in nastajanje le teh. Mank je črno-bel film tako v barvah kot v prikazovanju sveta velikih platen.
Urednik portala Student.si
