Ljubezni Patricie Highsmith (Loving Highmisth, 2022) je dokumentarni film o življenju in delu slovite ameriške pisateljice, »matere psihološkega kriminalnega romana« Patricie Highsmith (1921-1995). Slovenskemu občinstvu se je film predstavil na nedavnem Festivalu dokumentarnega filma, ki je potekal v Ljubljani, v sklopu Intimnih in globalnih portretov.
»Ljubezenska biografija v obliki filma«
Švicarska režiserka Eva Vitija, ki se podpisuje tudi pod scenarij za film, je ustvarila tankočutno izpoved, nekakšno »ljubezensko biografijo«, kjer pisateljico spoznamo skozi prizmo njenega burnega ljubezenskega življenja.
Pa vendar, nič kaj klišejsko. Njena življenjska zgodba je lepo vpeta v ljubezensko zgodbo, ki jo pripoveduje več ljubimk, življenjskih sopotnic in družinskih članov avtorice romanov kot so Nadarjeni gospod Ripley in Tujca na vlaku. Leta 1952 je pod psevdonimom objavila tudi lezbično dramo The price of the salt, ki jo je kot svoje delo priznala šele tik pred smrtjo (kasneje je bila izdana pod imenom Carol). Vse omenjene knjige so doživele tudi filmske ekranizacije.
Zgodba se nam razstira preko dnevnikov in beležnic, ki jih je Highsmith pisala skozi vse življenje, po njeni smrti pa so jih odkrili v njenem poslednjem domovanju v Švici. Bila je svetovljanka svojega časa, v povojni Ameriki je živela zelo kozmopolitsko življenje, polno ljubezenskih avantur.
Dvojna identiteta
Njeno življenje je zelo zaznamovala mati, ki jo je že kmalu po rojstvu zapustila babici v rodnem Teksasu in se preselila v New York k novemu možu. Skozi film se kaže, kako se je Highsmith ves čas borila za njeno naklonjenost. Potomci pisateljice pričajo tudi o tem, da je bila mati ob njenem rojstvu še zelo mlada, ter enostavno nepripravljena na materinsko vlogo. Sicer jo je kmalu vzela s sabo v »veliko mesto«, a ključna leta za tkanje vezi med materjo in hčerko so bila že mimo, nikoli vzpostavljena vez jo je življenjsko zaznamovala.
Zdi se, da je večino svojega življenja igrala dvojno vlogo, saj je morala pred družino in javnostjo vztrajno skrivati svojo spolno usmerjenost. Rodno okolje v Teksasu je bilo v tistem času zelo konservativno. Tradicionalna vloga ženske, kot matere in žene je bila jasno definirana, kakršna koli odstopanja od tega pa ožigosana in ovrednotena kot ekscesna. Highsmith je kaj hitro ugotovila, da pripada nečemu večjemu oz. začutila, da mora iti čez okove, ki jih risala takratna družba.
Po prvih uspehih doma se je hitro preselila v Evropo, ki ji je ostala zvesta vse do svoje smrti. Šlo je za bolj odrto okolje, nekaj časa je živela v Londonu, Parizu … Preko pričevanj njenih bivših ljubimk vstopimo v različna obdobja njenega življenja, spoznavamo tudi okolje v katerem je živela in ustvarjala, kaj jo je navdihovalo, na drugi strani frustriralo. Predstava o Patricii Highsmith, kot mračni in ljudomrzni pisateljici kriminalk, kot se nam predstavlja v zadnjih letih življenja, se izkaže kot docela napačna. Kot pravi tudi sama režiserka spoznamo »lepo mlado pisateljico z izrazito romantično žilico in poetičnim slogom, ki je v divjem New Yorku povojnih let živela neverjetno aktivno ljubezensko življenje ter se vedno znova zaljubljala v nove ženske«.
Liki kot alteregi
Stalno se je selila, ni zdržala veliko časa na istem kraju, kot da ne bi zares nikoli našla notranjega miru. Pogosto je sledila svojim ljubeznim. Verjetno najbolj tragično se je končala zveza z anonimno poročeno žensko, ki ji je Highsmith sledila v Anglijo, kjer je doživela enega izmed najlepših obdobij svojega življenja. Vzporednice lahko najdemo v njenem romanu Carol, kjer pa za razliko od svoje usode, protagonistkama namenila srečen konec.
Zanimivo je tudi dejstvo, da je z izjemo svojega edinega izdanega lezbičnega romana, za vse druge protagoniste svojih knjig izbrala moške. Ironično se je na eni strani umikala tradicionalni vlogi ženske, ki jo je tako prezirala, hkrati pa jih ni videla kot enakovrednega glavnega lika. Se pa zdi, da so vsi njeni liki nekakšni alteregi nje same, ki navkljub vsem dejanjem (tudi umorom) v resnici le iščejo tisti pravi jaz pod soncem. Tema ljubezni pa je vseprisotna v vseh njenih romanih.
»Pisanje je nadomestek za življenje, ki ga nisem zmožna živeti«
Zgodba zelo lepo teče, njeni dnevniški zapisi (prebira jih izvrstna Gwandoline Christie) se prepletajo s številnim fotografskim in video materialom, ki je ostal v pisateljičini zapuščini. Jedro poleg dnevniških zapisov pa predstavljajo pričanja njenih ljubimk, ki jo venomer prikazujejo kot žensko, ki je živela polno, hkrati pa zelo burno in kaotično življenje. Ljubila je polno in strastno.
Skratka sveže, dinamično, odstira nov pogled na življenje in delo slovite avtorice, ki navduši tako zveste poznavalce, kot laike življenja in dela Patricie Highsmith.
Novinar