Še eden v nizu filmov, ki so romali direktno na platforme za pretočne vsebine. Ljubezen in pošasti (Love and Monsters) pa se razlikuje v eni stvari in to je izid izven dosega radarjev. Taki filmi so redki in le to jim večkrat pomaga pri zaključni oceni. Je nov post apokaliptični film, v katerem zaigra Dylan O’Brien svež pridih ali le še ena plesen v valu tega žanra?
Ko asteroid ogrozi naš planet, ga velesile uničijo z jedrskimi raketami. Ko pa se jedrski delci vrnejo na površje, to povzroči mutacijo žužkov in iz njih naredi morilske stvore. Ljudje, ki so preživeli, se skrivajo, kjer se pač lahko. Največkrat je to prav v bunkerjih pod zemljo, kjer spoznamo tudi našega junaka Joela (Dylan O’Brien). Sedem let je že minilo od prvih dni apokalipse in v koloniji pod zemljo je našel dom, kamor pa ne spada. Da bi spet našel svoje dekle, se odloči, da bo zapustil kolonijo in odšel k obali.
Svež vetrič v rutini iste zgodbe
Film je zanimiva, zabavna pustolovščina, ki zna na čase zadeti tudi v srce. Zgodba je zelo preprosta in smo jo videli že večkrat. Fant, ki ni heroj, se napoti na pustolovščino, kjer to sčasoma postane. Vmes spozna nekaj prijateljev, nekaj nasprotnikov, na koncu pa je v objemu svoje ljubezni. To vsekakor ni nič novega. Ni pa veliko filmov, ki to storijo dobro in Ljubezen in pošasti je eden tistih, ki to naredi zelo dobro. Film se začne z nagovorom. Ker misli, da v kolonijo ne spada, se odloči, da bo poiskal svoje dekle, ki je daleč stran. Popolnoma nepripravljen na poti najde kužka Boya, ki je fantastičen lik. Lahko bi rekel, da je good boy.
Pot mu prekriža tudi nekaj žužkov, ki so izredno zanimive žverce. Med gledanjem ugotavljaš, katera žuželka točno je ta žužek pred tabo. Videli smo veliko boljši CGI, a tudi zelo slabšega. Ker pa so želeli točno tak stil, je potemtakem CGI odličen. Na poti spozna še moškega in punčko, ki sta na zunanjost pripravljena veliko bolj kot on. Michael Rooker je tu zaigral samega sebe oziroma zrcalno sliko Merla iz Walking Dead serije. Ariana Greenblatt pa ima pred sabo svetlo prihodnost, saj potrebuje le en prizor, da dobimo nekaj čustvene note. Res, da je še nekaj likov, ki niso razviti do te mere, da bi nam bilo mar zanje. Tudi Joelovo dekle, ki ga igra Jessica Hanwick, je pač tam. Čeprav je ona tako imenovani end game, se zdi konec nekako mlačen prav zaradi tega, ker se izkaže drugače. Vseeno pa to ni njihova krivda, saj tudi taki liki morajo obstajati.
Dylan je car!
Dylan O’Brien, ki spet pokaže, s kako lahkoto lahko nosi cel film. Ko film zahteva smešnost, je smešen, ko zahteva žalost, je prav to in tako naprej. Je izjemno karizmatičen igralec, ki je tudi tako slab scenarij v Teen Wolfu spremenil v odlično igro svojega lika. Zaradi avtomobilske nesreče je njegova kariera za dve leti zamrznila in upam, da se zdaj vrača. Če obstaja igralec, ki bi ga rad videl v pravem filmu, je to Dylan O’Brien. Vsestranski igralec z izjemno karizmo in talentom. Odlično se znajde tudi, ko mora odigrati s psom, kar lahko predstavlja več težav, predvsem, če je prizor izjemno napet.
Južnoafriški režiser Michael Matthews je s svojim prvim (holivudskim) celovečercem pokazal, da zna. Režiral je nekaj kratkih filmov in prvi južnoafriški vestern, Five Fingers for Marseilles, ki je pobral ogromno nagrad. Vesel sem, da je dobil priložnost in jo izkoristil na najboljši možni način.
Na koncu filma pa je potrjeno. Svež pridih stare zgodbe z nekaj dodatki, ki ustvarijo Ljubezen in pošasti v tak film, kot je. Zabaven, gledljiv, pustolovski in resen, ko je to potrebno. Če bodo tudi nadaljevanja, sem prvi podpisnik v vrsti, ker bi rad videl več tega sveta z ogromnimi žužki. In ja, kuža preživi (to je najbolj pomembno).
Urednik portala Student.si
