Osem let je minilo od tretjega dela priljubljene franšize Kung Fu Panda, za katero smo mislili, da se je zaključila. Več kot očitno ni tako, saj smo dobili še četrti del, ki svojega obstoja sicer ne upraviči v celoti, a je še vedno noro gledljiva animirana pustolovščina za otroke in odrasle.
Kung Fu Panda se vrača v četrtem delu
Veliki panda Po (Klemen Slakonja) se mora odločiti, kdo ga bo nasledil na mestu zmajevega bojevnika. Pogovori s Shifujem ga pripeljejo do tega, da bo moral izbrati naslednika, če bo želel prevzeti žezlo duhovnega vodja, kar je bil nekoč Ugway. Tu bi lahko rekli, da bi lahko dobili pravo pravcato mojstrovino, če bi moral Po izbirati med svojimi prijatelji, a se ustvarjalci začuda tega niso lotili. Predrznih 5 v filmu ni, nameni jim le nekaj besed, da opraviči njihov izostanek. Namesto njih je v stranski vlogi lisica po imenu Zhen, ki je sicer nadvse prisrčna in zanimiva, a ji v škodo hodi povprečen in predvidljiv scenarij.
V zgodbi ni take globine, ki je iz trilogije ustvarila eno najboljših v zgodovini. Čeprav se pri liku Poja drži določene ravni pridobljenega znanja, se zdi, da ni prisotnega čara preteklosti. Režiser Mike Mitchell – Sky High, Shrek za vedno, Troli, Lego film 2 – sicer opravi povsem zadostno delo, a mu šibek oziroma povprečen scenarij ne dovoli tega, kar je bilo omogočeno dvojcu Johnu Stevensonu in Marku Osbornu pri prvem filmu ali Jennifer Yuh Nelson v dvojki.
V ospredje sta prav tako porinjena Pojeva očeta, gosak in panda, ki največjemu bojevniku sveta že stereotipno starševsko ne zaupata. V tem segmentu se zdi, da se film pretirano ukvarja z dejstvom, da ima Po dva očeta, česar ne bi bilo treba omeniti v vsakem prizoru, ki ju vsebuje. Prizori z obema so s pomočjo slabih očetovskih šal daleč najslabši in ta 90-minutni film potisnejo nekoliko nižje.
Glavni adut filma je brez dvoma Po, ki mu v sinhronizaciji ponovno glas posodi izjemen Klemen Slakonja – enako Pavle Ravnohrib kot Shifu. Po šestnajstih letih odkar smo ju prvič slišali so naša življenja zagotovo drugačna, a ta košček ostaja enak. Dodatek je lisjakinja Zhen, ki je eden bolj zanimivih likov v celotni franšizi. V filmu pa je ponovno Tai Lung, ki se pridruži ostalim zlikovcem in vseskozi pušča vtis o zares kakovostnem prvem delu leta 2008. Kot glavna zlikovka pa nastopa kameleonka Ona, ki je nadvse zanimiv in kameleonski lik. Pri vsem tem je škoda, ker se zdita zgodba in scenarij pozabljiva in na trenutke precej dolgočasna.
Kung Fu Panda je še vedno gledljiv, a brez esence
Kung Fu Panda 4 je še vedno gledljiv, ker se zaveda, da mora trajati tisto uro in pol, drugače bi že vsi izgubili zanimanje. Tu je deležen aplavza. Ko nas na koncu pozdravi še Tenacious D predelava pesmi Baby One More Time bodo starejši našli lep zaključek za odhod iz kinodvorane. O neki pretirani sporočilnosti ni mogoče govoriti, saj lahko govorimo le o zabavnem ogledu.
Urednik portala Student.si
