Konklave je film, ki je vse tisto, kar bi nekdo pričakoval od kakovostnega filma. Na režiserskem stolčku sedi Edward Berger, ki je poskrbel za nemško mojstrovino Na zahodu nič novega (All Quiet on the Western Front, 2022), zgodba sloni na romanu pisca zgodovinskih trilerjev Roberta Harrisa, v vlogah pa so se znašla ena izmed najbolj preverjenih imen v svetu igralstva. Po vseh pravilih bi moralo iti za mojstrovino v malem, ki zgodbo o izvolitvi novega papeža prikaže, kot še nikoli prej.
Konklave: Voljenje papeža še ni bilo tako razcepljeno
Po papeževi smrti se mora sestati konklave po vodstvom kardinala Deana Thomasa Lawrenca (Ralphh Fiennes), da izbere novega papeža. Glavni štirje kandidati so: ameriški liberalec Aldo Bellini (Stanley Tucci), nigerijski konzervativec Joshua Adeyemi (Lucian Msamati), kanadski konzervativec Joseph Tremblay (John Lithgow) in italijanski tradicionalist Goffredo Tedesco (Segio Castellitto). Vse se postavi na glavo, ko se jim tik pred začetkom konklava pridruži malo znani mehiški kardinal Vincent Benitez (Carlos Diehy), ki je deloval v vojnih območjih Kabula.
Gledalci smo vrženi v žrelo zveri, kjer spoznavamo prave namere kardinalov, ki želijo postati najbolj pomembna verska osebnost na planetu, njihove tendence, želje in celo skrivnosti.
Konklave se v dvournem časovnem okvirju v stisnjenem prostoru Sikstinske kapele v Vatikanu preko pogovorov med kardinali dotika najbolj perečih tem modernizacije Cerkve. Z izjemo Fiennesovega kardinala, ki mora vseskozi dajati videz nevtralnosti in sočasno skrbeti za preprečevanje koruptivnih prijemov, se nihče izmed kandidatov ne zdi iz pravega testa za papeža. Tako Tuccijev kardinal, ki sicer jasno in glasno razpreda o svojem zadržanju do položaja papeža, v nekem trenutku pravi, da izbirajo najmanjše zlo in ne najboljšega papeža. In tako je spisano že v Harrisovi knjigi, ki zgodovinske trenutke v svojih knjigah rad nekoliko dramsko oriše, da je dogajanje napeto in zanimivo. Ali je konklave videti tako? Ne, je pa zagotovo zanimivo.
O verjetnosti dogajanja in osebnostih ni treba izgubljati besed, saj gre v celoti za zgodovinsko fikcijo. Gre res za zgodovinsko? Verjetno ne, čeprav se film po romanu iz leta 2016 ukvarja z istimi tematikami kot temeljno delo, a prinaša zvrhano mero modernosti.
Film, kot se šika in konec, ki meje premika
Za glasbeni in vizualni vidik filma precizno poskrbita Volker »Hauschka« Bertelmann (oskar za najboljšo glasbeno podlago za Na zahodu nič novega) in Stéphane Fontaine (Amonit, Jackie, Kapitan Fantastični). Verjetno gre v obeh segmentih za enega najboljših filmov. In če po blasfemičnem nestrinjanju to ne bi držalo, zagotovo drži v pogledu do igralske zasedbe. Omenili smo le moške, ki so – glede na tematiko – kakopak prevzeli glavne vloge, a v filmu je odlična tudi Isabella Rossellini, ki ponudi kratko, a izvrstno vlogo sestre Agnes.
Medtem ko se skoraj celoten film vestno drži natezanja vrvice v trenutku pred pokom, je zaključek filma presenetljiv, a bo od gledalca do gledalca pomenil drugačen razplet. Zdi se, da gre za najšibkejši del, ki kardinalom, ki so celoten konklave spletkarili, vrne upanje v Cerkev in vero. Morda ne tako efektiven zaključek, kot so si ga želeli, a zagotovo eden najbolj presenetljivih v zadnjih letih. Poleg tega ima film le malo minusov, kar je hvale vredno.
Urednik portala Student.si
