Kit je najnovejši film Darrena Aronofskyja, ki se je po petih letih ponovno podpisal pod režijo filma. Takrat je v kinematografe prišel film mati! (mother!), ki je prepolovila kritike in gledalce. Po nekaj filmih, ki bi jim lahko očitali rahlo pomanjkanje empatije, se je Aronofsky odločil za pripoved zgodbe o 270-kilskem moškemu, ki se želi ponovno povezati s svojo najstniško hčero.
Kit je vrnitev (delno) odpisanih
Darren Aronofsky je eden tistih režiserjev, ki s svojimi filmi vedno zadane v šibko točko neke skupine. V zadnjem času so to predvsem razne religije, kar je dokazal s filmoma Noe (Noah, 2014) in mati! (mother!, 2017). Pri obeh je bil tudi scenarist, kar bi lahko pomenilo, da sta oba filma povsem njegova. Še vedno pa gre za priljubljenega režiserja, saj njegovi filmi Rekvijem za sanje (Requiem for a dream, 2000), Rokoborec (The Wrestler, 2008) in Črni labod (Black Swan, 2010) kotirajo visoko pri kritikih in gledalcih.
Še bolj priljubljen pa je po drugi strani Brendan Fraser, ki je bil lomilec src v Mumiji in Georgu iz Jungle, pa še marsikje. Ko se je že zdelo, da njegova zvezda povsem ugaša, se je preporodil. Ne glede na to, ali je Fraserja izbljuval Hollywood ali pa se je umaknil sam, oboževalci so bili povsem na njegovi strani. Le redki so tisti igralci, ki imajo skoraj celotno publiko povsem na svoji strani. In tako smo dočakali tisto, kar smo želeli. Vlogo, ki bi mu omogočila vrnitev na vrh in stvaritev renesanse v kariere.
Čudovite igralske predstave so tisto, kar si zapomnimo
Kit je zgodba o moškemu, ki tehta 270 kilogramov in se skuša ponovno povezati s svojo sedemnajstletno hčerko. Ves film sloni na izjemni igri Brendana Fraserja, ki je v tem trenutku favorit za vse večje nagrade. Obkrožen je s prav tako izjemnimi soigralkami. Njegova prijateljica Liz (Hong Chau) je medicinska sestra, ki skrbi zanj in ga skuša v njegovih zadnjih dneh prepričati naj obišče zdravnika. Hong Chau v določenih trenutkih ukrade prizore zase, predvsem pa poskrbi za kar nekaj komičnih trenutkov. Njena Liz je resničen prikaz osebe, ki je v uteho in pomoč bolni osebi – pomaga, obenem pa zaradi svojih razlogov nekoliko pripomore k sami težavi.
Povsem drugačna je zgodba s hčerko, ki je fantastično upodobi Sadie Sink. Po večletni odtujenosti od očeta ga na njegovo prošnjo obišče in nagovori z besedami: »Ali to pomeni, da bom tudi jaz debela?« Medtem, ko oče v njej vidi izjemno in iskreno osebo, jo mama opiše kot zlobno. In tako pridemo do glavnega odkritja filma, ki nam ga pove Charlie oziroma Brendan Fraser. Ljudje so čudoviti. Ljudje so nezmožni tega, da jim ne bi bilo mar. Ljudje so tisti, ki pišejo zgodbe in ustvarjajo. A do tega trenutka nas čaka dolga, mučna in včasih nagnusna pot, polna pomilovanja.
Prenažiranje, Novo življenje in iskrenost
Kit svoje dogajanje najde v Charliejevem stanovanju, ki ga slednji ni zapustil že več let. Svoje dneve preživlja z učenjem preko ugasnjene kamere na računalniku. Dneve mu krajšajo hranjenje ptice na oknu, branje knjig in občasni pogovori z Liz in Thomasom, misijonarjem Novega življenja. Preko tega izvemo, da je Charlie svojo ženo in hčer zapustil zaradi tega, ker se je zaljubil v mlajšega moškega, nato pa se po njegovi smrti spustil v prenažiranje. Prizori omenjenega so tisti, ki bodo v gledalcu zbudili samo pomilovanje, ker si je kupil vedro kokic.
Ko si Charlie v usta tlači dva kosa mastne pice hkrati ali pa se duši zaradi hlastanja sendviča z mesnimi kroglicami mora trpeti tudi gledalec. Pomilujemo ga, saj si sam ne želi pomagati, obenem pa si uteho išče prav v hrani. Vidimo, da se mu dnevi iztekajo, ko hrope in piska že ob sedenju na kavču. Sprijaznil se je, da so to njegovi zadnji dnevi in ob prebiranju eseja o Moby Dicku se bo kot legendarni kit dvignil aii pa spustil k počitku.
Iskren prikaz človeških razmerij in težav
Darren Aronofsky je ustvaril osebno in čustveno zgodbo, ki sloni na ramenih izjemne igre Brendana Fraserja, Hong Chau in Sadie Sink. Celotna zasedba je prepričljiva in je tisto, kar nam da jasno vedeti, kako izjemni so lahko ljudje z vsemi svojimi napakami. Charlie želi iskrenost in jo tudi dobi. Še enkrat znova pa Aronofsky gledalcu ponudi prav toliko iskreno zgodbo, kot si želi sam lik. Kit je melanholičen prikaz trenutka, ko se oseba sprijazni s tem, da ji ni pomoči, četudi je obkrožena z osebami, ki si ji želijo pomagati.
Urednik portala Student.si
