Kapa je prvi slovenski božični film, režiral pa ga je Slobodan Maksimović. Po tem, ko bi moral svojo premiero doživeti že lani, je bil z zamikom to eden bolj pričakovanih filmov leta. In z razlogom, saj gre za prvi božični celovečerni film Slovenije, kar je čudovit trenutek.
Kapa je čaroben film, ki si zasluži vso pozornost
Erik je devetletni deček, ki živi v mladinskem domu, na njegove starše pa ga navezuje le kapa. V domu je izžreban, da božično noč preživi pri Lučkini družini, ki je zelo premožna. »Zgodba o dečku, ki nima nič in punčki, ki ima vse,« je neuradni slogan filma, ki odlično zajame bistvo celotnega zapleta, če temu lahko tako rečemo. Ko se znajdeta sama na ulic, se lahko njuna božična zgodba tudi začne.
Slobodan Maksimović je že s filmom Nika iz leta 2016 dokazal, da se lahko priljubi mladi slovenski publiki in starejšim gledalcem. Recept za film Kapa je napovedal mojstrovino, saj imajo božični filmi publiko praktično že na svoji strani. Prav otroci morajo biti tisti, ki nosijo glavne vloge v takih filmih. Lep dokaz za to sta Sam doma (Home Alone) in Čudež na 34. ulici (Miracle on 34th Street). Pred ogledom lahko točno razmišljamo o tem, da bi se Kapa lahko zlahka pridružila obema legendarnima filmoma, ki sta postala obvezen ogled vsakega decembra. Z velikim zadovoljstvom lahko napišem, da je Kapa prečudovit film, ki si zasluži mesto med najboljšimi.
Kapa je prečudovit film, ki bo našel svoje mesto v srcih gledalcev in se tam razkomotil. Ne le, da gre za enega najboljših slovenskih filmov temveč tudi najboljših film leta. In kako mu je to uspelo?
Gaj Črnič in Kaja Podreberšek sta fantastična
Marsikdo bi ob omembi, da glavni vlogi pripadata dvema otroka, (še vedno) zmajal z glavo. Tokrat devetletni Erik in sedemletna Lučka uspešno obvladujeta vse, kar jima zgodba ponudi. Film sloni na njunih ramenih, zato so vseeno pričakovanja visoka. Gaj Črnič in Kaja Podreberšek si zaslužita vse pohvale, saj film prav zaradi njiju uspe. Kjer film preseneti, je manjša količina dialoga, kar obema dovoljuje veliko svobode pri izražanju in mimiki. Ko se sprva ne obožujeta zaradi (otroških) predsodkov, je njuno kasnejše prijateljstvo dobesedno prigarano in pristno. Enako je z njunimi pogovori, razumevanju situacij drug drugega in v kateri sta se znašla. Ko dva otroška igralca popolnoma zasenčita Ajdo Smrekar, Klemna Slakonjo, Mojco Fatur in druge, potem je jasno, kako dobro sta se odrezala. No, seveda ne smem pozabiti na psičko Karmo.
Slobodan Maksimović je z ekipo ustvaril prelep film, ki izkoristi okrašeno in z okraski nasičeno Ljubljano. Odlična je tudi glasbena podlaga filma, ki je na trenutke zelo podobno glasbi Johna Williamsa v filmih Sam doma in Harry Potter – v čarobnosti in igrivosti seveda. Če slovenska filmska industrija v nečem blesti, so to mladinski in otroški filmi. Tu smo izjemni in Kapa je z razlogom pri vrhu, če ne celo povsem na vrhu tega seznama.
V filmu vidimo tudi marsikaj resnega, čemur temelje postavijo že prvi prizori v mladinskem domu. Tako film posveti nekaj prepotrebne luči na problematiko sirot in osamljenosti v decembrskem in nasploh prazničnem času. Prav Lučkino spoznavanje situacije v kateri je Erik s svojimi starši je srce parajoči in bo pri mnogih zadelo naravnost v srce. Ker pa bodo večinski gledalci filma prav otroci je to priložnost za starše, da začnejo pogovor o takih tematikah, obenem pa ne pretiravajo z učnimi nalogami.
Kapa je nepozabno doživetje, ki je že postalo stalnica vsakoletnega decembrskega ogleda. Kapa je pravo pravcato božično darilo. Upaš na najlepše darilo na svetu, ko pa ga odpreš pa te pričaka še lepše in še boljše presenečenje, ki se ga nisi nadejal. Kapa si zasluži vse pohvale, vsak bučen aplavz in solzice, ki bodo zdrsnile po licih. Prav čaroben je!
Urednik portala Student.si
