Izganjalci duhov: Zapuščina je nov film v istoimenski franšizi. Po neuspelem poskusu Izganjalcev duhov iz leta 2016, ko so glavno zasedbo zamenjale izganjalke, se zdaj ghostbusterji vračajo. Film je režiral Jason Reitman, ki je sin Ivana Reitmana, režiserja originalnega filma. Po dveh letih premikanj datuma izida je film končno tukaj. McKenna Grace, Finn Wolfhard, Paul Rudd in Carrie Coon so naši glavni junaki s težko nalogo. Jim je uspelo vrniti franšizo na pota stare slave?
Izganjalci duhov: Zapuščina je nostalgija v steklenički
Dvaintrideset let po dogodkih drugega dela Izganjalcev duhov je Zapuščina nadaljevanje obeh originalov, ki se preprosto požvižga na remake iz leta 2016. Spomnimo, da so v njem glavne štiri vloge pripadle ženskam, kar še zdaleč ni bil razlog za neuspeh. Neuspeh je padel na pleča slabega scenarija, ideje, režije in drugih faktorjev, za katere nimamo časa. Po smrti enega izmed štirih članov prvotne zasedbe zgodba tretjega dela sledi prav temu.
Po smrti očeta in dedka Egona Spenglerja se Calie (Carie Coon) s svojima otrokoma Trevorjem (Finn Wolfhard) in Phoebe (McKenna Grace) preseli v njegovo hišo. Tam iznajdljiva in pametna Phoebe hitro najde dedkovo zapuščino, kar zaupa tudi poletnemu učitelju Garyju (Paul Rudd). Skupaj morajo premagati pobeglega duha Gozerja, ki ga je ujel Egon Spengler. Zgodba se kasneje odvije prav tako, kot se je pričakovalo in s tem načeloma ni nič narobe. Načeloma.
Izganjalci duhov: Zapuščina je film, ki močno zaigra na noto nostalgije. Tu še kako uspe in to je njegova močna prednost. V nekakšni otroški mešanici Izganjalcev duhov in Stranger Things je film močno primerljiv s sedmim delom Vojne zvezd. Nič novega, ko govorimo o zgodbi, a dovolj nostalgije, da nam je za vse skupaj malo mar. Cilj režiserja naj bi bil film, ki se vrti okoli glavnih likov in ne duhov ter drugih pošasti. A kaj storiti, ko glavni liki niso pretirano zanimivi?
Generična nostalgija, ki smo jo že videli
Paul Rudd je očarljiv in smešen, odlično se ujame predvsem z mlado in fantastično igralko McKenno Grace. Njena filmska mama in brat sicer imata vidno vlogo, a če ju v filmu ne bi bilo, bi bil končni izdelek enak. Treba je bilo le zapolniti kvoto štirih Ghostbusters oblek, ki so visele v kletni omari. Pri tem pomaga še Phoebin prijatelj Podcast, ki poskrbi za nekaj zabavnih trenutkov. Žal je na drugi strani že stokrat videna zgodba in negativci. Zlikovec je daleč od zabavnega, saj je generičen lik brez besedila, ki bi se vtisnil v naš spomin. Precej podoben zlikovki iz prvega Odreda odpisanih. Generično, brez ideje, copy paste …
Kdo je užival v originalu Izganjalcev duhov leta 1984 in ga ima na svoji filmski lestvici dovolj visoko, da mu je dober, bi znal uživati. Če je imel ob tem še nekoliko nižja pričakovanja, je morda pritekla še kakšna solza. Morda se ob vsem tem zdi, da filma nimam pretirano visoko, a bi bilo to napačno videnje. Najbolj podobna filma temu sta Jurski svet in Vojna Zvezd: Sila se prebuja. Igranje na nostalgijo in ravno prav let kasnejša izdaja, da se zdi novo. Otrokom bo vsekakor novo, oboževalce pa bo navdušilo. Če jih ne bo navdušilo čisto nič drugega, je tu glavni prizor filma pri njegovem koncu. Ponovni nastop originalne zasedbe in poklon umrlemu članu, kar je lep trenutek tudi za poznavalce filmov, ki filmskemu svetu sledijo tudi drugače.
Izganjalci duhov: Zapuščina je dovolj dober film, da bo privabil nekaj novih oboževalcev, saj je narejen prav v ta namen. Mlajše privabiti v »fandome« ghostbusterjev in s prečudovitim prizorom potrepljati OG oboževalce po ramah, češ: »še znamo«. Lepo je bilo ponovno videti dinozavre, Millenium Falcona, Ecto-1 ter staro ekipo. Ščepec dobrega sta še dva lika in nekaj priložnostnih prizorov, ki so zabavni, lepi in nostalgični.
Urednik portala Student.si
