Ocena filma: Indiana Jones in artefakt usode (Indiana Jones 5)

Indiana Jones in Artefakt usode je peti del izjemno priljubljene franšize o pustolovskem arheologu, ki ga upodablja Harrison Ford. Istočasno gre za tretji zaporedni poskus zaključitve trilogije, ki je ta status presegla že s četrtim filmom iz leta 2008. Če pa preskočimo celoten miselni proces o kakovosti filma in njegovi smiselnosti pa je jasno, da gre za slovo Forda o lika, ki ga obožuje že več kot štiri desetletja. Prav to je tisto, kar lahko film sentimentalno ponese nekoliko višje.

Harrison Ford se poslavlja od Indiane Jonesa

Peti Indiana Jones ni najslabši v franšizi, kar je že manjši uspeh, glede na to, da je Harrison Ford v svojem osmem desetletju življenja. In ko ga ob živce spravljajo picajzlasta vprašanja o Vojni zvezd in tem ali je Han ustrelil prvi, je svojega arheologa vedno držal tesno pri srcu. V zadnjih letih smo videli transformacijo iz skorajda sitnega starca s suhim humorjem v prisrčnega gospoda, katerega vpliv v filmskem svetu je neprecenljiv. Seveda je Harrison Ford glavna zvezda filma, kar je nekoliko pričakovano.

Ob nenehnih poskusih filmske industrije, da moške glavne like prikaže ranljive – upravičeno ali ne – skoraj brez testosterona, ki je krasil junake osemdesetih in nas treskal v obraz kar skozi platno, je Indiana Jones v času upokojitve preprosto star. S tem ni nič narobe in povsem nesmiselno je v tem iskati neke teorije zarote o indoktrinaciji filmske industrije, saj prav vsak, ki je obkrožen s kom iste starosti ve, da je nekje pod to utrujenostjo in bolečino mlad človek poln čara, pustolovščin in navdiha. Da je Indiana Jones pri osemdesetih boljši filmski oziroma pustolovski junak kot marsikateri lik v zadnjem desetletju, je zavidljivo. Bolj kot pa Indyju je podoben svojemu liku iz čudovite serije Shrinking, ki je dostopna na AppleTV. Harrison Ford je gospod Indiana Jones in vsi gledalci s(m)o tu zaradi njega.

Indiana Jones lovi arhimedov mehanizem, skupaj z nacisti

V filmu mu družbo dela njegova krščenka Helena, ki jo zaigra Phoebe Waller-Bridge. Njen lik na trenutke (pre)močno spominja na njen (izjemni) lik Fleabag v istoimenski seriji.

Nekaj trenutkov, ki jih nameni hitrim komentarjem o denarju, kapitalizmu in življenjskem poslanstvu pač čakamo, da prebije četrti zid. Ko pa se to zaključi in se ne skuša prebiti v ospredje, ko se postavi v oporo starejšemu soigralcu, lahko zasije v polnem sijaju. Na trenutke nadležen lik, a takih je v tej franšizi že malo morje, postane del družine, če ostanem pri sentimentalnosti.

Tega pa ni moč reči za Mutta, ki so ga v obdobju od četrtega filma preprosto »ubili« v Vietnamski vojni. Spomnimo, da je Indyjevega sina zaigral Shia LaBeouf. Je Helena boljši lik kot Mutt? Ne. Nič pa ne preseže česanja las z glavnikom, ki ga potunkaš v kozarec kokakole na sosednji mizi. Seveda je razumljiv status omenjenega igralca v Hollywoodu, a je izven tega odločitev za »smrt izven prizora« med bolj neumnimi odločitvami glede na razmerje, ki sta ga razvila z očetom v četrtem filmu. No, seveda pa imajo mnogi oboževalci isto mnenje o celotnem četrtem filmu Indiana Jones in Kristalna lobanja.

Svetovna asimilacija nacistov po drugi svetovni vojni

Kot glavni zlikovec Jürgen Voller nastopa Madds Mikelsen, ki je kot vedno igralec, ki bo v preprosto vlogo prinesel svoj celoten igralski talent. Enako je tudi tokrat, kjer zaigra nacista, preoblečenega v ameriškega znanstvenika, ki želi z antikiterskim mehanizmom preobrniti tok zgodovine.

Prvih dvajset minut filma se s pomočjo tehnologije za pomlajevanje, ki na trenutke deluje izjemno, Indiana Jones in njegov prijatelj Basil Shaw (Toby Jones), podita po vlaku, polnem nacistov in skušata rešiti določene artefakte. Film nas potem vrže v leto 1969, kjer se mora Indiana Jones vrniti k biču, usnjeni jakni in klobuku.

Ni osebe na tem svetu, ki ne bi poznala naslovne skladbe Johna Williamsa in vsakič, ko jo slišimo bi zamrmrali in zacepetali. Franšiza je od začetka mejila na popolno fantazijo, ki jo je s kristalno lobanjo v celoti sprejel četrti del, zato se zaključka filma niti ne smemo pretirano otepati. Napišem lahko le, da je bila to (ponovno) prava poslastica za ljubitelje zgodovine in najverjetneje najbližje temu, kar bo filmski svet prišel obleganju Sirakuz. In čeprav je Ford že star, kar se kaže na priljubljenem junaku, nič ne deluje izven meja normale – razen celotnega zapleta, kar je že klasika v franšizi.

Pustolovski zaključek enega najljubših likov vseh časov

Za puriste Indiana Jonesa se je franšiza zaključila leta 1989 z Zadnjim križarskim pohodom. Mnogi pa lik še vedno obožujejo in četudi sta tretji in četrti del postavila neko piko na celotno zadevo, je jasno, da se tu konča zgodba Harrisona Forda kot Indiane Jonesa. To si je zaslužil in to je dobil. Indiana Jones 5 oziroma Indiana Jones in Artefakt usode je precej gledljiv film, ki bo navdušil ljubitelje zgodovine, Harrisona Forda in pustolovskih zgodb.

Indiana Jones je to, kar Indiana Jones je – zgodovinska pustolovščina. 

Žiga Kastelic

Urednik portala Student.si