Igrišča ne damo! je slovenski mladinski film, ki ga lahko brez težav uvrstimo med tiste najboljše, ki smo jih gledali v preteklosti. Klemen Dvornik je s pomočjo preproste in navdihujoče zgodbe ter povsem naravne igre mlade zasedbe ustvaril enega najboljših slovenskih (mladinskih) filmov.
Igrišča ne damo! Igrišča ne damo!
Včasih se filmov preteklosti drži tista nostalgija, ki je tudi najbolj objektivni pogledi ne predrejo. Večkrat je bilo že omenjeno, da slovenska filmografija blesti pri ustvarjanju otroških oziroma mladinskih filmov. Filme, kot so Kekec, Poletje v školjki in Dvojne počitnice, poznajo vse generacije. V zadnjih letih smo gledali dvodelni uspešnici Gremo mi po svoje in Gajin svet, spremljali prvi božični film Kapa in druge. Vsak je bil priljubljen zaradi drugačnih razlogov, verjetno pa največjo raven tiste nostalgičnosti prinaša prav film novomeškega režiserja, ki je nazadnje ustvarjal serije, posnete po knjigah Tadeja Goloba.
In nič ni bolj nostalgičnega od zamenjave pametnega telefona z neuničljivo Nokio, maminega dretja v blokovskem naselju, ki oznanja, da je kosilo na mizi, in igranja na igriščih do večernih ur. To in še več zajame mladinski film, za katerega močno upam, da žal prazna dvorana v mojem primeru ne odraža celotnega stanja po slovenskih kinodvoranah.
Skupina otrok proti večjemu nasprotniku
V ospredju filma je Alma, s simpatičnostjo in kvaliteto jo odigra Kaja Zabret, ki se skuša privaditi na novo okolje, kamor sta se preselila z očetom. Ko ugotovi, da bo očetovo podjetje podrlo igrišče, kjer se družijo njeni sošolci z Luno na čelu, mora z njimi združiti moči, da bi to preprečila. Začne se aktivistična bitka, tako napeta, da pred zdravili za pomiritev ni varen niti lokalni hišni ljubljenček z obsedeno lastnico na začetku povodca.
Mladi igralski zasedbi se v mednarodni koprodukciji pridružijo številni znani obrazi: Enis Bešlagić, Marko Mandić, Alenka Kraigher, Ivana Roščić, Saša Klančnik in Saša Pavček. In lepo je videti, da naveza in kemija med mlajšo zasedbo zasenči bistveno bolj izkušen del filma. Ni zaman strah, da lahko mladinski film pogrne, če igralci niso prepričljivi. Ampak Igrišča ne damo! ponudi daleč najbolj naravno igro otrok v zadnjih letih.
Njihovi starosti sledi obnašanje, dialog in izbira prizorov, ki dobi pokončno tiktokovsko obliko. Film bo mnoge verjetno spomnil na Poletje v školjki, tudi zaradi režiserjeve želje po obuditvi takega filma, a se zdi v svoji preprosti zasnovi še vedno dovolj svež. Čeprav so prisotni nekoliko daljši trenutki mirnosti, film te nadomesti z nekaj izvirnimi prizori – vsekakor tisti med Almo, Luno in njeno mamo, ki je vreden aplavza. Seveda je film v prvi vrsti namenjen mladim, kar se odraža v dolžini filma, njegovem tempu in glasbeni podlagi.
Naj pa dolžina filma ne zavede, saj sta režiser in scenaristka Dora Šustić vanj vložila precej družinskih tematik, ki bodo gledalcu še kako poznane. Lahko bi jih opisali kot klišeji, če ne bi bili – ponovno uporabimo besedo – tako naravno in brezhibno izpeljani do mere, ki je zahtevana.
Urednik portala Student.si
