Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah (The Hunger Games: The Ballad of Songbirds & Snakes) je film, ki bo po glavnem naslovu poznan marsikomu. Mineva petnajst let odkar so knjige Suzanne Collins postale uspešnice, ki so jo brali milijoni, in približno desetletje odkar je filmski svet spisal zgodbo franšize o Katniss Everdeen in njeni revoluciji v Panemu. Zdaj se gledalci vračamo v svet Panema, natančneje v 10. Igre lakote, kjer spoznamo mladega Koriolana Snowa, bodočega predsednika, ki je postal mentor mladi in ekstrovertirani tributki iz 12. okrožja Lucy Gray.
Igre lakote, od najboljše YA knjižne serije do pozabe
Filmska franšiza Igre lakote je vpisala svoj vrhunec z drugim delom, ko je na režijski stolček sedel Francis Lawrence, ki je nadomestil Garyja Rossa iz prvega dela. Prav prvi in predvsem drugi del sta najboljše, kar je imel za ponuditi filmski svet Panema. Prirejena po istoimenskih knjigah prinašata zasnovni koncept iger, kjer iz dvanajstih okrožij izberejo po dva rekruta za vsakoletno Igre lakote, v opomin na velik upor pred mnogimi leti. Takrat so se nam predstavili Katniss (Jennifer Lawrence), Peeta (Josh Hutcherson), Haymitch (Woody Harrelson), Effie (Elizabeth Banks) in drugi.
Takrat se je zdelo, da filmski svet diha s temi filmi, a je nato sledila poteza, ki je pomenila slo po zaslužku s strani studia. Zadnja knjiga bo razdeljena v dva filma in čakal nas je klavrn konec, ki šele ob ponovnem ogledu zadnjih dveh filmov po toliko letih prikaže dejanski padec v kakovosti filmov. Ni šlo le za odsotnost Iger lakote kot osnovnega koncepta, temveč za premalo vsebine za dva filma, kar se zdi rak rana mnogih podobnih odločitev. In zanimanje je poniknilo, ko je četrti film z najvišjim proračunom zaslužil najmanj v celotni franšizi. Oboževalci so ostali, a zaključek franšize ni privabil novih gledalcev.
Na nov film v drugače finančno uspešni franšizi smo čakali osem let, kar je manj od čakanja knjižnih ljubiteljev, ki so čakali deset let. Na koncu koncev smo tu, dočakali smo knjigo in hitro tudi filmsko predelavo. Je bilo vse skupaj vredno čakanja?
Balada o pticah pevkah in kačah nas vrne v 10. Igre lakote
Režiser Francis Lawrence se vrača v svet Iger lakote, tokrat v predzgodbi, ki se dogaja 64 let pred prvim filmom v originalni trilogiji. Dejal je, da bo knjiga le en film, saj priznava, da je bila z delitvijo zadnje knjige na dva filma storjena velika napaka. Ni pa se zavedal dejstva, da sta si knjigi Upor (Mockingjay) in Balada o pticah pevkah in kačah precej različni v svojem slogu pripovedovanja. Če je bila odločitev o delitvi v dva filma takrat nelogična, bi bila zdaj skorajda nujno potrebna.
Balada o pticah pevkah in kačah bo navdušila puriste, srčne ljubitelje knjige, saj se tesno drži predzgodbe Suzanne Collins. To pa je tudi sreča v nesreči, saj take knjige preprosto ni bilo moč prenesti v filmsko obliko, brez da bi imela svoje težave po prehodu medijev. Vsaj ne tako zvesto, kot je bila prenesena.
Je film najboljše, kar smo videli v franšizi Igre lakote? Na trenutke. Je film najslabše, kar smo videli v franšizi Igre lakote? Niti približno, a je marsikaj mlačnega. K sreči prevladujejo tisti boljši trenutki, ki pa jih lahko dobesedno pokoplje dejstvo, da gre za najdaljši film v tej seriji. Razdeljen je na tri segmente, ki so tehten dokaz, da bi lahko bila to čudovita mini serija. A nastal je film, ki bo navdušil ljubitelje knjižne predloge, saj odlično zajame celotno atmosfero, ki jo je vzpostavila avtorica. To je segment v katerem režiser Lawrence blesti, a največje težave filma se vseeno pojavijo zaradi narave pripovedi, ki jo je težje odmisliti.
Igralska zasedba ponovno izbrana na visoki ravni
V osnovi gre za predzgodbo predsednika Snowa, ki ga v njegovi mladosti odlično upodobi Tom Blyth. Z jasno željo po vrnitvi slovesa družini počasi pade v miselnost tirana. Stvari, ki jih najbolj ljubimo, so tiste, ki nas uničijo. Tako kot te besede, nam zgodba razkriva preteklost predsednika, ki nato bije bitko s Katniss Everdeen. Morda se na trenutke film nekoliko pregloboko potopi v navezovanje, a je bilo enako v knjigi, kar mu ni moč zameriti. Na ravni Donalda Sutherlanda je tokrat Tom Blyth, ki odlično zajame mladostniško željo po uspehu, bogastvu in ljubezni. Ko mu je namenjena vloga mentorja na desetih igrah, mu je dodeljena tributka dvanajstega okrožja po imenu Lucy Gray. Zaigra jo Rachel Zegler, ki ji je prvo karierno vlogo pred leti zaupal Steven Spielberg v Zgodbi z zahodne strani (West Side Story, 2020), in pričakovanja upraviči tudi tukaj. Zdi se prava in edina izbira za vlogo ekstrovertirane mladenke, ki je prav zares zrcalna slika Katniss. Njuna romanca je oprijemljiva, a ji manjka nekaj globine, ki jo ponudi knjiga.
Ob glavnemu dvojcu je tudi Viola Davis, ki se v vlogi zdravnice Volumnie Gaul izredno zabava, četudi njen lik pogosto izpade preveč animiran. Ali pa le začetek tega, kar bo Kapitol postal. Kot njena protiutež deluje Peter Dinklage kot Casca Highbottom, avtor iger in ravnatelj Akademije, ki prezira mladega Snowa in samega sebe, ker je odgovoren za nastanek krutih iger.
Kar je bil prej Stanley Tucci je zdaj Jason Schwartzmann kot njegov prednik pri vodenju televizijskega prenosa iger Lucky Flickerman.
Pomembno vlogo, a žal tudi nekoliko pozabljivo nosi Josh Andrés Rivera kot Sejanus Plinth, Snowov prijatelj in sošolec, ki je nekoč živel v drugem okrožju. Poznavalcem trilogije pa bo poznano ime Tigris, ki jo upodobi Hunter Schafer. V filmu njegova sestrična in zaupnica, čez nekaj desetletij zaveznica upornikov z videzom tigra.
Same igre so analogne in niti približno tako napredne, kot smo jih videli. Tributi so žal popolnoma pozabljivi, kar je slika realnosti in krutosti same zasnove, kjer je 24 otrok preprosto pozabljenih v zameno za zabavo.
Kapitol se trudi na vse pretege Igre izboljšati, pri čemur ima veliko vlogo prav Snow s svojimi idejami. Tu ga vodi želja po glavni nagradi štipendije, ki bi njegovo družino vrnila na vrh Kapitola, a jo lahko dobi zgolj preko zmage njegove tributke v areni. Naredil bo vse, da bo zmagala in se pri tem zaljubil.
Ampak Igre so nevarna reč. Je ljubezen resnična ali zgolj del strategije? To nam odgovori zadnja tretjina filma, ki se zdi najpočasnejša od treh in hkrati najbolj pohitrena, česar ne vidimo redko. Tudi knjiga nam marsičesa ne odgovori, ponudi nam le zametke za naše lastne teorije. Tu lahko ponovno pohvalimo film za zvesto predelavo. Enako je z uglasbitvijo pesmi iz knjige, ki jih izvrstno odpoje Rachel Zegler. Več je dobrih pesmi kot pa čudnih izborov narečij, kar pluse postavi daleč pred minuse.
Igre lakote postanejo kakovostno razširjen svet
Ko govorimo o predzgodbah je Balada o pticah pevkah in kačah pri vrhu seznama najboljših. Enako je pri filmih, zvestim svojim knjižnim temeljem. Tu bo predzgodba Iger lakote navdušila. Vse pa žal v prenosu knjige na veliko platno ne deluje tako, kot bi moralo. Dosežena so pričakovanja ljubiteljev knjige Suzanne Collins, dosežena so pričakovanja po novem filmu v Panemu in dosežena so pričakovanja o kakovostni predzgodbi in filmu samem. Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah je zlata sredina franšize. Pri tem je pomembno omeniti, da je veliko bližje najboljšim kot pa najslabšim. In to bo moralo biti za zdaj dovolj, zviša pa se tudi čustveni udarec prvotne trilogije oziroma filmske kvatrologije.
Urednik portala Student.si
