Minilo je desetletje odkar je avstrijski filmski dvojec Veronika Franz in Severin Fiala na sceno skočil s psihološko grozljivko Lahko noč, mamica (Ich See, Ich See). Mineva pa tudi pol desetletja odkar je njun ameriški film Koča (The Lodge) prejel Grossmanovo nagrado za najboljši film. In prav na Grossmanu sem v intervjuju s Severinom Fialo izvedel nekaj napovedi za njuno folklorno grozljivko Hudičeva kopel (The Devil’s Bath).
Hudičeva kopel, vpogled v osemnajsto stoletje
Minilo je desetletje odkar je avstrijski filmski dvojec Veronika Franz in Severin Fiala na sceno skočil s psihološko grozljivko Lahko noč, mamica (Ich See, Ich See). Mineva pa tudi pol desetletja odkar je njun ameriški film Koča (The Lodge) prejel Grossmanovo nagrado za najboljši film. In prav na Grossmanu sem v intervjuju s Severinom Fialo izvedel nekaj napovedi za njuno folklorno grozljivko Hudičeva kopel (The Devil’s Bath).
Film temelji na zločinu, ki je bil v sedemnajstem in osemnajstem stoletju razširjen v nemško govorečem delu Evrope. Ljudje, ki so želeli storiti samomor, so se bali prekletstva, ki ga samomor prinaša s seboj, in tako našli pot okoli večnega zla. Zakrivili so kaznivo dejanje, ponavadi umor otroka, se predali oblastem in bili usmrčeni, a ne preden so dosegli odrešitev s kesanjem in spovedjo. Največkrat so zločin zagrešile ženske in pogosto so bile žrtve otroci. Zgodbo oziroma glavno protagonistko Agnes si film izposodi iz zgodovinskih oseb Agnes Catherina Schickin in Eve Lizlfellnerin, na katerih temelji tudi knjiga Suicide by Proxy in Earli Modern Germany: Crime, Sin and Salvation.
In če film vse te informacije sporoči na koncu, se je težko odločiti, če je boljša odločitev film gledati z zavedanjem zgodovinskega ozadja ali pa ga odkrivati po končanem ogledu. Film je daleč od grozljivke, a bo v gledalcu vzbudil občutek groze, nemoči in srhljivosti. Gre za izvrstno psihološko dramo. Jasne bodo primerjave z Eggersovo Čarovnico, a poznavalci avstrijskega dvojca bodo cenili njun vstop nazaj k lokalnim grozotam preteklosti. Verjetno je na nek način film po tematski predstavi bližje lanskoletnemu Interesnemu območju (The Zone of Interest), saj na svoj način razkriva stanje človeškega duha v nekem drugem času.
Uvodni prizori nam prikažejo žensko, ki dojenčka vrže z vrha slapu v globino, nato pa je zaradi dejanja usmrčena. Neznana oseba ji odreže prst, ki je kasneje v filmu kot darilo za plodovitost podarjen glavni protagonistki.
Bolj kot je Agnes, izvrstna Anja Plaschg, prežeta z občutkom nemoči v situaciji brez izhoda, huje je gledati film, za katerega lahko zapišemo, da odlično predstavi čas in prostor, v katerega je postavljen. Ženska je bolj ali manj predmet, ustvarjena za domače delo in rojevanje otrok. Kaj stori, ko ji ena od nalog »ni usojena«, zaradi depresije druge ni zmožna opravljati? Nesmiselno se zdi zapisati, da ji film za edino odrešitev ponudi samomor oz. usmrtitev zaradi umora druge osebe, a tak je preprosto bil zeitgeist Hudičeve kopeli.
Psihološka drama, ki preverja potrpežljivost gledalca
Simbolični prikazi Agnes, ki ji mož pridiga o žrtvah blatnega jezera in njenega truda, ko se skuša izvleči ven iz njega, so jasni. Prav tako pa je jasno, da gre za tako imenovani »slow-burn«, ki bo od gledalca že zaradi tempa in tematike zahteval velik napor in pozornost. Če mu uspe to premostiti, ohraniti razum, ga na koncu čaka razodetje. V nasprotnem primeru gre za enega tistih primerov, ko bo celoten koncept naletel na gluha ušesa.
Hudičeva kopel je izvrstna psihološka drama dvojca, ki še vedno skrbi za najhujše nočne more s tega dela Evrope. Severin Fiala in Veronika Franz sta še enkrat dokazala, za kako talentiran dvojec v svetu filmskega sveta gre. Z odlično igralsko predstavo in konceptom se film sicer ne more izogniti očitno počasnemu tempu, ki ogrozi končen izid.
Urednik portala Student.si
