Vsak ljubitelj filmov, predvsem srhljivk in grozljivk, se zaveda, da je podžanr z religioznimi elementi prepoln naslovov. Tako dobrih, kot slabih. Za vsakega Izganjalca hudiča je tam Nuna in tako dalje. Le upamo lahko, da bo film vreden ogleda in bi znal poleg slabih klišejskih skokov pred ekran s pojačano glasnostjo pokazati še kaj globljega. Tistega nekaj, kar ostane z nami še po ogledu. Eden takih je Heretik. In ne, ne govorimo o slovenskem filmu iz leta 1986, za katerega je scenarij spisal Drago Jančar.
Heretik, najboljši film v karieri mnogih sodelujočih
Ameriški film je spisal dvojec Scott Beck in Bryan Woods, ki je zaslužen za naslove Tiho mesto (A Quiet Place, 2018), Črni mož (The Boogeyman, 2023) in 65 (2023). Brez dvoma je to njun najboljši scenarij, morda tudi film. Ta sledi mladima mormonskima misijonarkama, sestri Barnes (Sophie Thatcher) in sestri Paxton (Chloe East), ki prispeta na dom gospoda Reeda (Hugh Grant).
Sprejme ju v svoj dom in zagotovi, da se jim bo žena kmalu pridružila z okusno borovničevo pito. V tem času se začnejo pogovarjati o veri in nespodobnih vprašanjih, kot sta kaj se zgodi, ko umremo in kakšne hlačke nosijo mormonske vernice. Kaj se zgodi, ko žene kar ni in ni, vonj borovničeve pite prihaja od aromatizirane sveče, vprašanja pa so vse bolj nelagodna? Dobimo enega najbolj podcenjenih filmov leta 2024.
Hugh Grant bo v očeh gledalca, ki je seznanjen z njegovo mrkobno resnično persono v intervjujih, verjetno dojemljiv kot njegova simbolična nadgradnja. In to nadvse izjemna, če smemo omeniti. Nič ni boljšega od stereotipnega Britanca, ki misli, da ve več od ostalih v sobi. Ko mu nasproti stojita mladi, z razlogom prestrašeni sestri – odlično ju odigrata Thatcher in East – imamo film, ki si bi verjetno zaslužil še nekaj več pozornosti, kot jo sicer prejema.
Če bi v mikser vrgli pogovore o Jezusu in serijskega morilca
Na podoben način, a brez elementov grozljivke, je bil sestavljen Mož z Zemlje (The Man from Earth, 2007), kjer se skupina strokovnjakov pogovarja o obstoju Jezusa in vere. Če bi slednjega zmešali z lanskoletnim tihim hitom Črni telefon (The Black Phone, 2023), bi dobili prav Heretika. Ko gospod Reed beza vse globlje in globlje v vero mladih sester o veri, ki jo označi za najmlajšo izmed štirih, izpeljanih iz iste ideje, gledalcu ne dopušča možnosti za pogled stran.
Za »lažje razumevanje« uporablja pop-kulturne reference na družabne igre in pesmi ter njihove predhodnike. Na razpolago, s poudarkom na kvazi svoboden izhod iz njegove hiše, jima ponudi dvoje vrat – vera in nejevera. Katera bosta izbrali in kaj tiči za njima? Čeprav film na trenutke že kaže zametke lastnega napuha, se večino časa ne vdaja v klišeje, ki jih pripišemo grozljivkam. Vsake toliko mu uspe tudi to, da premislimo, če so imele izrečene besede dejanski smisel v resničnem življenju. Ker se ukvarja z vprašanjem vere in bistva, mu je v dialogih in ‘sporočilu’ težko oporekati, saj tudi sami ne poznamo odgovora. V tem pogledu se pametno zavaruje pred kritiko, a svoj ščit ustvari iz odličnih in prepričljivih pogovorov.
S pomočjo odličnih igralskih predstav, prepričljivega dialoga in tehničnega vidika filma se bo Heretik hkrati zapisal na seznam najboljših in najbolj podcenjenih filmov leta. V zameno za to smo mu pripravljeni odpustiti nekaj naključij in lukenj v zgodbi.
Urednik portala Student.si