Govori z mano (Talk To Me) je moderna grozljivka, če jo lahko tako opišemo. Veš tisto, ko dva youtuberja posnameta dejansko fantastičen film? To je Govori z mano, ki je vse od svojega izida oz. nastajanja pridobival simpatije po celem svetu. Tako dober, da ga je za svojo tradicionalno Noč čarovnic izbral tudi Marcel Štefančič Jr.
Govori z mano, grozljivka za moderno občinstvo
Govori z mano ve, kaj je. Je moderna grozljivka, za katero se zdi že nevarno reči, da je ustvarjena za novo ero gledalcev. Saj, hkrati je in ni, ker uporabi kar nekaj modernih prijemov režije, ki bi jih lahko že pričakovali od jutuberskega dvojca, a se naslanja na vzpostavljene tematike. Vseeno pa vnese tolikšno mero svežine, da bo brez težav razglašena za eno najboljših grozljivk leta – zadnjih let – in (morda ali najverjetneje) za enega najboljših filmov leta. Prav noben naziv se ne moti, čeprav tudi Govori z mano poseže po nekaj klišejih, ki so skorajda sinonim za ta žanr.
Naša protagonistka je 17-letna Mia, ki jo izjemno in nadvse veteransko odigra mlada avstralska igralka Sophie Wilde (tudi v Netflixovi seriji Everything Now). Na dan obletnice smrti svoje mame je sama doma. Ker ima dovolj očetovega samopomilovanja, se odpravi k svoji najboljši prijateljici Jade (Alexandra Jensen), ki ima zadnje čase oči samo za Daniela (Otis Dhanji), Mijinega prvega fanta, ko sta bila še otroka. Mia si nadvse želi, da bi lahko živela z njeno družino, mamo Sue (Miranda Otto), ki jo vedno podpira, in zabavnim mlajšim bratom Rileyjem (Joe Bird). Ko na internetu vidi viralen posnetek o seansah, ki so postale trendovske, v tem vidi priložnost, da pridobi prijateljičino pozornost. Jade in Daniela prepriča, da se udeležijo naslednje seanse. In tu imamo glavni zaplet filma.
Balzamirana roka, ki naj bi nekoč pripadala mediju ali vidcu, prinaša zmožnost obsedenosti. Prižge se sveča, sežeš v roko in izrečeš besede: “Govori z mano”. Obsede te duh umrle osebe, a pazljivo. Glavni pogoj je, da duha izženeš v 90 sekundah, sicer bo hotel ostati. Na vrsti je Mia, za njo pa Jadin mlajši brat Riley, ki ga obsede Mijina preminula mati. Pričakovano se stvari zapletejo.
Klišeji žanra grozljivk, ki pa se skrijejo pred svežino filma
Pohvalo si v filmu zasluži marsikaj, a je včasih pametneje začeti s slabimi lastnostmi. Grozljivke oziroma liki v tem žanru so pogosto nagnjeni k neumnim odločitvam, ki jih v Govori z mano ni malo. Morda, ampak zares morda, bi jih lahko opravičili, če bi bila Mia edina oseba v prostoru, a ni. Da se lahko zgodba nadaljuje, scenarij poseže po nekaj neumnih in nadvse nepremišljenih odločitvah, ki pa jih je kljub temu moč spregledati. Seveda film ni satira v stilu The Blackening ali Krika, da bi svoje odločitve liki tudi komentirali z znanjem o grozljivkah, a bi lahko zgodbo nekoliko nagnili, da bi se nadaljevala brez neumnosti in posledičnih frustracij za gledalca.
Dejstvo pa je, da bodo frustracije zaradi teh odločitev v manjšini vse do konca, ki bo marsikoga pustil ravnodušnega. Brata Philippou film zaključita v zanimivem stilu, ki ga od komercialne grozljivke ne bi pričakovali. K sreči se stvari v žanru v zadnjih letih spreminjajo na bolje, a je tak konec še vedno svež piš.
Brez dvoma si že razbral simboliko same zgodbe, ki jo mnogi primerjajo z odvisnostjo in drogami. In medtem, ko se zdi ta plast najbolj očitna, se pod njo ali v njeni senci skriva tematika izgube družinskega člana. Ali bi lahko ljubljenemu skrajšali čas trpljenja, če bi nam bila ponujena ta priložnost? Kaj vse bi postavili na kocko za le nekaj minut s preminulo osebo, četudi bi poznali posledice? Ali bo odvisnik brez podpornega sistema zagotovo zapadel v brezno?
Simbolika, tehnični vidik in igralske predstave
Govori z mano gledalca zadane kot šus neke neimenovane druge, pri kateri se zavedamo posledic, a to ne nadomesti adrenalina, svežine in občutkov, ki nas prelijejo ob prvi izkušnji. Z vsem tem se na tematski ravni ukvarja avstralska grozljivka, ki preprosti zasnovi o seansah in duhovih doda veliko globine in težavnih pogovorov.
Za vse tiste, ki tematike in simbolike v filmih ravno ne obožujete oziroma ji je bolje rečeno v grozljivki ter prvem ogledu težko slediti, je tu tehnični vidik. Premiki kamere, ki v fokus postavljajo tisti prvi šus, prvi stik z onostranstvom in vnesejo nekaj adrenalina v sam filmski ogled, ne zgolj simbolično. Film hitro vzpostavi uporabo barv in zvoka, da nam pričakovanja razkrivajo male podrobnosti, če si jih upamo opaziti. Ponavljajoči se zvoki, glasni zvoki, rumena barva, modri odtenki in še in še.
Ampak z vsem tem bi se lahko ustavili le pri tisti klasični, da je film s tehničnega vidika dovršen, a mu nekaj manjka v igralskih zasedbah. Tokrat ni tako, saj mlada zasedba več kot odlično opravi svoje delo. Grozljivke nam v zadnjih letih namenjajo izjemne predstave, ki pa jih najbolj imenitne podelitve že skorajda namerno spregledajo. V ospredju je vsekakor Sophie Wilde, a brez preostanka ansambla vse ne bi delovalo, kot dejansko deluje.
Govori z mano si zasluži svojo pozornost
Govori z mano je kultna grozljivka današnjega časa, ki ji z oklicanjem, da je namenjena modernemu občinstvu že skorajda ne delamo usluge. Brata Philippou sta skupaj z ostalimi ustvarili odličen prvenec, ne le v žanru grozljivke temveč v svetu filma nasploh. Še tako nezahteven gledalec bo v filmu neznansko užival oziroma trpel – gre le za grozljivko s težko tematiko -, še bolj pa bodo uživali ljubitelji žanra, tehničnega aspekta, odličnih igralskih predstav in simbolike – očitne in prikrite. Leto 2023 je postreglo z nekaj izjemnimi grozljivkami in Govori z mano je med njimi, svoje mesto pa ima tudi med najboljšimi filmi leta in najboljšimi prvenci vseh časov.
Urednik portala Student.si
