Festival slovenskega filma nam je predstavil dokumentarni film Gmajna. V študijskem tekmovalnem programu nam je režiser Sebastian Korenič Tratnik predstavil zgodbo o starostnikih na vasi Gmajna. Intimna pričevanja starejših, ki nam skozi pogovore govorijo o svoji zgodovini. A tisto, kar nam ostane, so njihovi pogledi in oči, ki v filmu povejo več kot vse izrečene besede.
Gmajna
Gmajna je ime slovenske vasi s starajočim se prebivalstvom, ki se sooča z radikalnimi spremembami v postsocialističnem svetu. Ta je občutno drugačen od sveta njihove jugoslovanske mladosti. Poetično delo filmske historiografije predstavlja intimna pričevanja starostnikov, ki skozi osrednjo metaforiko iz zgodovine slovenskega naroda premišljujejo ne le o slovenski zemlji ali slovenski državi, temveč predvsem o osebnih zgodbah, ki so jih odživeli na gmajni svojih lastnih zgodovin.
Eno in pol urni dokumentarec Korenič Tratnika nam predstavi preprosto slovensko vasico, imenovano Gmajna. Prizori novo zgrajene avtoceste in komentarji starostnikov nam dajo vedeti ceno, ki smo jo plačali s hitrejšo povezavo. Vzemanje naravi in medsebojnim človeškim odnosom. Gospe in gospodje nas s svojimi zgodbami popeljejo vse od svojega otroštva, preko koncentracijskih taborišč pa do danes. V dneve, ko na stara leta, popolnoma sami skrbijo za celotno posestvo in čeprav telesa niso več taka, kot so bila, so njihove duše še temelj mladosti.
Več kot le dokumentarec
S »preprostim« dokumentarnim filmom se bo verjetno vsak gledalec spomnil na svoje starše ali stare starše. In beseda preprosto tu ne pomeni nič drugega kot le preprosta ideja, ki je izpeljana prekrasno. Prizori okoliške pokrajine so v poletnih, zimskih ali pa večernih oziroma dnevnih urah čudoviti. Ljubezen do živali in rastlin, ki nas večkrat v filmu nasmeji in pripelje tudi do roba solz. Sam živim na vasi in ta dokumentarec je segel zelo globoko in vsak film, ki mu to uspe, je zame odličen film.
Filmski junaki, slovenski super junaki pa nas spomnijo, kako bogata je Slovenija. Ne samo z naravo in vsemi uspehi na katerih koli področjih. Bogata, da imamo možnost poslušati naše dedke in babice, ko nam govorijo, da na koncu dneva in življenja štejejo tiste preproste reči. Sedenje ob krušni peči, peka kruha ob nedeljah, košenje mokre trave, sprehod med vinogradi, reševanje križank in branje knjig, pomoč svojim ljubljenim in obujanje spominov.
Urednik portala Student.si
