Velikani jugoslovanske glasbe, Goran Bregović, Slobodan Vujović, Kornelije Kovač in Zdravko Čolić, so pred več kot štiridesetimi leti ustvarili pesem, za katero si niso niti približno mislili, da bo temeljni del enega najbolj dodelanih prizorov v zgodovini slovenskega filma. Žiga Kukovič nas v klubu Kurc med predvajanjem pesmi Pusti, pusti modu popelje na tisti slavni one-shot prizor, ki so ga na veliko večjem odru uporabili tudi Mendes, Spielberg, Wright in Scorsese. To je tisti trenutek filma, ko v stilu kluba pomisliš: “Ku*c, to bi znalo biti noro”. In veste kaj? Gepack je precej nor film. Brez dvoma eden najbolj zabavnih in gledljivih v zgodovini slovenskega filma.
Gepack, režijski prvenec in eden najboljših filmov “naše” ere
Gepack je režijski prvenec Žige Kukoviča. Če je kdaj obstajal slovenski film, ki bi množice pritegnil v kino brez šolskih matinej, potem smo ga dobili. Zgodba o štirih prijateljih, ki na poti do festivala ustvarjajo spomine se globoko zakoreninila v naše misli, misli gledalcev.
Zgodba filma je pravzaprav sila preprosta, a jasno kot beli dan je, da lahko tudi preprosta ideja, izpeljana vrhunsko, pomeni kakovosten film. Gre za nekakšno mešanico Babica gre na jug in Tu pa tam, v kateri se štirje kolegi usedejo v avto in odpeljejo proti festivalu na Hrvaškem. Srečo (Maks Dakskobler), Jon (Tine Ugrin), Nace (Robert Kladnik) in Bošti (Jan Gerl Korenč) sestavljajo eno najbolj zabavnih in pristnih igralskih zasedb slovenskih filmov.
Seveda jim pri tem pomaga scenarij Žige Kukoviča, ki je od fantov želel pogovorni jezik, ki ga tudi sicer uporabljajo. To le doda k pristnosti, ki je morda prisiljeni balkanski naglasi v nekaterih slovenskih filmov, ne morejo doseči. Marsikaj pripomore igri, to je jasno, a če glavni akterji – tudi izven četvorice – svojih vlog ne bi čutili in odigrali na takem nivoju, bi se začel domino efekt. Porušila bi se medsebojna kemija, ki je osrednji del filma. Humor bi verjetno padel na ploska tla, napetost bi bila neobstoječa, zaključek pa brez katarze, ki jo iščejo liki in mi preko njih.
V likih bi lahko tudi iskali neke globlje pomene, kot je fasada ženskarja pri Jonu ali nepobošljivi romanticizem, ki ga v sebi nosi Srečo. Lahko gre za film ceste, film o iskanju samega sebe in svoje prihodnosti. Preskočimo vse to, ker gre za film o štirih prijateljih in spominih na tisto pot na festival, ki jo ima verjetno vsakdo izmed nas. Gepack je prijateljski spomin in take občutke tudi sproža v nas. Podobno kot jih sproži ogled slik s festivala pred nekaj poletji, ko nas prelije val nostalgije in prekrasnih spominov. Brez težav se bo predvsem mlajše občinstvo Gepacka spominjalo prav tako. Kot da smo bili z njimi v tistem starinskem merđotu, ki ni smel preseči devetdeset na uro.
Neodvisen slovenski film, ki se zaveda svojih prednosti
Film ima nekaj pomanjkljivosti oziroma lukenj, ki jih ni potrebno obešati na zvon, saj je situacija v slovenski filmski industriji jasna. Ko se ta popravi (kako optimistična napoved, kajne), lahko izražamo popolno nezadovoljstvo z določenimi odločitvami. Do tistega trenutka pa lahko dodam le še to, da bi si želel nekoliko več prizorov s Srečom in Nio, ki bi pomenila dodaten home-run v zaključku filma. Če je med gledalci nekdo, osebnostno podoben prav Sreču, potem težav z razlago pogledov in dotikov ne bo imel, a vseeno gre za del filma, kjer se ne bi branili daljše minutaže. Neverjetno dobro odmerjen pa je prizor z Matjažem Javšnikom, ki je tudi velik del promocijskih prizorov, kar ni čudno. Neverjetno, kako lahko “Izi” po toliko letih na sceni še vedno iz polne dvorane povleče salve smeha. Pohvale vredno. In za tistih 90 minut je Gepack trenutni vrhunec slovenskega neodvisnega filma.
Lep dodatek, ki skorajda pretenta mlajšega gledalca, je zagotovo pedagoško gradivo, ki ga je mogoče dobiti na spletni strani filma. Pogovori o tematikah, ki jih naslavlja Gepack, so pomembne in včasih so prav filmi tista prava iztočnica, ki jo za pogovor iščejo starši, učitelji in skrbniki. Zagotovo vredno omembe.
Žiga Kukovič in Gepack, ljubezen do filma
Žiga Kukovič si bi verjetno zaslužil kar nekaj povezav z Mitjo Okornom, kar je razumljivo in skorajda logično, četudi njuna prvenca ločuje skoraj dvajset let. Slovenija je dobila mladega režiserja in scenarista, kjer lahko na majhnem vzorcu vidimo strast in ljubezen do filma v taki ali drugačni obliki. Ustvaril je vizualni stil, ki ga lahko najbližje povežemo prav s Kaj pa Ester?, ki je izšel konec preteklega leta. Hitro se lahko zarečemo, da bi moral biti vsak izdelek nek strasten projekt, a pogosto ni tako. Iz Gepacka se dobi občutek, da je prav to. Vse izbrano iz najboljših sestavin in narejeno s srcem, kot babičino nedeljsko kosilo. Slovenski film je v dobrih rokah. Upamo le, da Gepack ne bo njegov zadnji film v Sloveniji. Če se to slučajno zgodi, bo podpisan pod daleč najboljši one-and-done dogodek, kar smo ga videli.
Več kot očitno je, da je bi obkrožen z ekipo, ki si je delila njegovo strast in ljubezen do filma, istočasno pa mu zaupala pri ideji končnega produkta. Tako si, kot on, tudi ekipa zasluži vso pohvalo.
Gepack je ekstremno zabaven in gledljiv film, ki je več kot vreden ogleda. Verjetno bo pozorno oko opazilo nekaj podrobnosti, a naj se zaveda, da gre za slovenski film, ki je narejen pod določenimi pogoji. Mnogo boljše od marsičesa, kar je bilo z enormno višjimi proračuni v istih kinodvoranah. S prepričljivimi igralskimi predstavami, retro in kakovostno glasbeno podlago, dobrim in napetim scenarijem, srčnim zaključkom in nekaj fantastičnimi prizori, je Gepack čudovit dosežek na začetku kariere. Ustvarjen za mlajše, ki jim lahko ustvari zaupanje v slovenski film.
Urednik portala Student.si
