Francoska depeša je najnovejši izdelek režiserja Wesa Andersona, ki nam tokrat predstavi ljubezensko pismo novinarjem. Ponovno je na enem mestu zbral ansambelsko zasedbo, ki pritiče njegovim filmom in presegal samega sebe, ko govorimo o izgledu filma. Antologija treh zgodb o nastanku zadnje izdaje časnika, ki nosi ime filma, je njegov zadnji in morda celo najbolj andersenovski film vseh časov.
Francoska depeša je bolj Wes Anderson, kot je on sam
Hvalospeve Wesu Andersonu lahko pojem še tisoč let, a nič ga ne opiše boljše kot njegovi filmi. Tudi v svojem najnovejšem filmu je pred kamero nabral kopico talenta. Tilda Swinton, Willem Defoe, Benicio del Toro, Lea Seydoux, Timothée Chalamet, Jeffrey Wright, Saoirse Ronan, Edward Norton, Frances McDormand, Elisabeth Moss, in seveda Bill Murray, Owen Wilson, Adrien Brody in Jason Schwartzman. Verjetno ni živega režiserja, ki lahko v še tako »nizko« proračunskem projektu zbere tak nabor zvezdnikov. Morda je tu edinole Adam Sandler s svojim tropom komikov, ki pa za razliko od Andersonovega niso dobri igralci. Daleč od tega. Morda tu leži še najbolj strah vzbujajoča primerjava teh dveh oseb. Je Wes Anderson le Adam Sandler, ki dela dobre filme in ima za prijatelje odlične igralce?
Zgodba Francoske depeše je klasična Andersonovemu stilu. Več manjših zgodb tvori celoto. Ob smrti urednika časnika se morata izpolniti njegovi želji iz oporoke. Izide lahko samo še ena revija, ki pa mora biti sestavljena iz treh že objavljenih prispevkov. Tako v nadaljevanju filma spremljamo tri zgodbe, a še pred tem nam Owen Wilson v nekaj minutah vožnje s kolesom pove tudi celotno ozadje. Prva zgodba betonske mojstrovine govori o zaporniku, morilcu in umetniku, ki ima izjemen talent. Da, to je vse ena oseba. Njegova muza je Lea Seydoux, na koncu pa je njegovo platno prav betonski zid zapora. Druga zgodba revizije manifesta spremlja novinarko v mestu Ennui, ki je pripravljeno na revolucijo. Mlada odrasla – vodja revoluta in recolucionarka – sta nasprotje in privlačnost. Če se je upor začel zaradi prepovedi obiska dekliškega doma, je upor veliko večji in nastane monumentalen, ko je vodja revoluta ubit, njegov manifest pa postane simbol upora. Tretja zgodba je pripovedovana s strani novinarja Wrighta, ki v televizijskem intervjuju govori o večerji pri policijskem komisarju mesta Ennui, ko mu ugrabijo sina.
Niti eni od zgodb nisem storil pravice in morda bi bilo za vse nas bolje, če se obnove filma Wesa Andersona ne bi lotil. A kljub temu gre za dovolj površen opis, da bi nekdo ugotovil, kako kompleksen film lahko režiser naredi iz precej osnovnih zapletov. Filmi Wesa Andersona, še posebej Francoska depeša, se radi postavijo v obliko ruskih babušk. Zgodba v zgodbi v zgodbi v zgodbi v zgodbi in tako dalje. Ponovno se Andersonu pridruži direktor fotografije Robert Yeoman, ki je z njim sodeloval že pri Grand Budapest Hotel, Life Aquatic, Moonrise Kingdom in drugih. Za animirane segmente je bila zadolžena Gwenn Germain, ki je z njim sodelovala pri Isle of Dogs. Enako je bilo pri aspektu glasbene podlage in postavitvijo scen ter kostumov. Francoska depeša je ultimativen film Wesa Andersona, ki je lahko slabši ali boljši od njegovega najboljšega ali najslabšega filma. Kot bi gledal njegovo revijo in bral film.
Očarljivost in šarmantnost zavita v saturiranost vsega
S tako specifičnim stilom, kot ga ima kultni režiser, je težko pričakovati kaj novega. In problemov s tem ne bi bilo, če ne bi bil njegov stil tako specifičen, kot je. Resda se zgodbe vedno razlikujejo in vedno so odlične, a toliko vsega je tudi v vsem ostalem. Popolna saturiranost okolja in likov pomenita le to, da ne gre v popolnosti dojeti epohalnosti, ki se dogaja na filmskem platnu. Liki se zdijo vzeti iz smetišča nedodelanih likov in dodelani do tiste točke, ko bi morali dodati empatičnost, a so jo pozabili. Način snemanja, ki se ga poloteva Anderson, je še vedno zanimiv, a če je prvih minut filma jasen pokazatelj nadaljevanja, smo praktično videli že vse. Točenje pijač na njegov način, barvitost, hiter in popolnoma nerealen dialog, horizontalen drseči prizor, simetričnost in še nekaj drugih malenkosti.
Nikakor ne gre razumeti narobe, Francoska depeša je čudovit, šarmanten in prelep film s kompleksno zgodbo, a vseeno ostaja grenak priokus. To sem že videl od Wesa Andersona in bilo je narejeno že boljše. Francoska depeša je ultimativni Wes Anderson film, ker je tako daleč od grajanja, da je težko dojeti. Vsekakor gre za kakovosten film, ki bo navdušil in zadovoljil smrtonosne oboževalce Wesa Andersona. Ni nujen ogled v filmu, saj bi drugače njegovi filmi služili milijarde, pa jih ne. Je pa to zagotovo vizualna in pripovedna poslastica, ki bo zadovoljila marsikaterega sladokusca in oboževalca. Vse tiste, ki to niso, pa bo pustil v stanju občudovanja njegovega stila, a brez tistega bum efekta, videnega že nekoč poprej.
Za vso bero nestrinjanja, bi v obrambo uporabil kar citat iz filma. »No crying.«
Urednik portala Student.si
