Fant in čaplja je zadnji film japonskega velemojstra Mijazakija, vsaj tako je veljalo kar nekaj mesecev, zdaj pa ni popolnoma jasno, če to drži. Brez dvoma bi lahko to bil poslovilni film enega največjih umetnikov našega časa, ki bi si zaslužil naziv magnum opus zaradi tematike, ki jih tako čutno naslavlja. Četudi ne gre za zadnji Mijazakijev film, je Fant in čaplja tako izvrsten, da je skoraj nemogoče verjeti.
Če ni zares zadnji Mijazakijev film, se zdi zaključek ere
Vsakič znova nam je Hajao Mijazaki ponudil mojstrovino, o tem skorajda ni debate. In že nekaj časa se zdi, da nam vsakič znova zagrozi z upokojitvijo. Ko je to rekel po izidu filma Veter se dviga leta 2013, se ob pogledu nazaj zdi, da je mislil resno. Potem pa je bil napovedan film Fant in čaplja, katerega naslov, preveden iz japonščine razkriva drugačen naslov – Kako živiš? (How do You Live?).
Na Japonskem je film izšel brez napovednika, zgolj s posterjem, kar je zadostovalo. Izidu v Sloveniji se je film dolgo upiral, a smo lahko končno videli film, ki se ga je tako držal naziv »zadnji Mijazakijev film«. Omemba izvirnega naslova v gledalcu odmeva še bolj po ogledu samega filma. Zdi se primernejši, saj se šele po ogledu Fanta in čaplje zavemo, kako srečni smo lahko, da smo videli še en film japonske legende. In na vprašanje »Kako živiš?« sam, tako kot marsikdo, nemogoče odgovorim drugače kot tako, da živim v času Mijazakijevih filmov. Še posebej, ko je bil prvi kino ogled prav njegov film. Zdaj, več kot dvajset let po tistem prvem ogledu, je tu Fant in čaplja.
Mahito se po izgubi matere odpravi na potovanje
Fant in čaplja je zgodba o fantku Mahitu, ki v požaru izgubi mamo. Z očetom, ki se je poročil z ženino sestro Natsuro, se Mahito preseli v hišo na deželo. Tam naleti na skrivnostno sivo čapljo, ki mu obljubi, da je njegova mama še živa. Mahito mu sledi v zapuščeni stolp, znotraj katerega najde nov svet, ki mu razkrije marsikatero skrivnost.
S pomočjo prekrasne glasbe Joeja Hisaishija smo ponovno v Mijazakijevi domišljiji, njegovem svetu, ki skorajda simbolično in zaključno spominja na vse njegove pretekle mojstrovine. Že sam ogled in tematika minljivosti, ki jo naslavlja, nam dajeta občutek melanholije in ljubitelji filma si verjetno ne moremo pomagati, da ne bi filma čutili drugače. Sam film se v svoji grobi osnovi zdi vse tisto, kar smo pri filmih studija Ghibli že večkrat videli. Osrednji junak mora po izkušnji zapustiti tisto, kar mu je znano, tam pa se mu razkrije nov, magičen svet, ki mu razkrije resnico o njemu samem in svetu, v katerem živi. Precej osnovne, ampak izpeljava je na najvišjem nivoju pripovedovanja in animacije.
Mahito ima po hudi izgubi jasen cilj. Najti želi mamo, za katero mu je bilo razkrito, da ni zares mrtva. Šlo naj bi za najbolj oseben film režiserja in scenarista, kar se zagotovo začuti v samem bistvu otroških spominov in igrivosti ter resnejših tematikah, od katerih ponovno film nikoli ne beži. Čeprav je v filmu že klasično veliko humorja, ta sicer temelji na prigodah in ne dialogu, so v ospredje jasno postavljene tematike izgube, minljivosti, sprejemanja, prihoda novih časov in druge. Pogosto nejasne in skrite, a je to odvisno od gledalca.
Fant in čaplja, refleksija Mijazakijeva refleksija preteklosti
Brez težav bi lahko pisali o 2D animaciji, glasbeni podlagi in drugih tehničnih aspektih, a ko vse deluje tako brezhibno, se zdi, da film preseže okvire velikega platna in poseže nekam drugam. Na prvi pogled se zdi, da gre za režiserjevo sprejemanje dejstva, da mora svet zapustiti prihajajočim generacijam, a se istočasno zdi, da nam film končno dovoli sedeti v lastnem nerazumevanju vsega, kar nam je podano. Morda bo pri nekaterih gledalcih prav to nerazumevanje oziroma nasičenost zgodbe z nepoznanim in nejasnim tisto, kar jih bo odvrnilo od ogleda. Morda pa bo to za nekoga čudežno potovanje, na katerega bo odgovor prejel v prihodnosti.
Fant in čaplja je mojstrovina. To je nekaj, kar je pač jasno. Gre za najgloblji film Mijazakijeve kariere, skozi katerega nam lahko sporoča malo morje reči. Ko si Mahito na koncu filma vzame spominek s potovanja, nam daje vedeti, da bomo tudi mi iz filma potegnili nekaj, kar nam bo ostalo v srcu. In če so filmi, ki postanejo spomin na potovanje, so to filmi Hajaa Mijazakija. Tu mu ni para.
Urednik portala Student.si
