Elvis je biografski film režiserja Baza Luhrmanna, ki pripoveduje zgodbo o življenju kralja rock and rolla. Film o Elvisu Presleyu je tako še eden v vrsti filmov o legendarnih pevcih. Tako smo v zadnjih letih dobili Bohemian Rhapsody in Rocketmana, ki sta omenjenemu tudi najbolj podobna. Od obeh se v malenkostih razlikuje, uvršča pa nekako med njiju.
Elvis je Austin Butler in obratno
Film Hoja po robu, kjer je Joaquin Phoenix izvrstno upodobil pevca Johnnyja Casha, je že polnoleten. Oskarja za odlično vlogo ni prejel. Trinajst let za njim je oskarja prejel Rami Malek v povprečnem in praznem filmu Bohemian Rhapsody, leto kasneje pa ga za veliko bolje odigrano vlogo v veliko boljšem Rocketmanu prav tako ni prejel Taron Egerton. Težko je verjeti, da ga bo za Elvisa prejel Austin Butler, čeprav je od omenjenih štirih najverjetneje celo najboljši v vlogi glavnega akterja.
In to je dejstvo, ki je vsekakor presenetilo, saj tega od Butlerja ni blo pričakovati. Zoey 101, Hannah Montana in Vesoljčki s podstrešja niso kazali tega. Morda bi to pokazale Kronike Shannara, a so bile enostavno preslabe, da bi lahko prišel Butler do izraza. Svet ga je poznal, a ga ni jemal resno. Nekaj vzporednic lahko že tu vlečemo z Elvisom, ki ga mnogi dolgo niso jemali resno. Ampak Elvis ni igral take legende kot je bil sam. Vsaj ne na filmskem platnu. Tu je Austin Butler tako blizu pravemu Elvisu, da kaj kmalu ne bi verjeli niti pravim posnetkom iz Elvisovega življenja. Austin Butler je Elvis. Že to je dovolj velik razlog, da je Elvis film vreden ogleda. Vsaj moral bi biti, kajne?
Film Elvis je blišč, beda in srečen nerodnež
Elvis je klasični film Baza Luhrmana. Polno stilskega blišča, ki mu pritiče. Vsebine je prav tako nekaj, a se prepogosto izgubi, predvsem zaradi svoje dolžine. Čemu odločitev, da se zgodba o Elvisu Presleyu pripoveduje s strani njegovega agenta Toma Parkerja? Zaradi te odločitve je Elvis na trenutke filma odmaknjen stran od svojega lastnega dogajanja in vsak njegov korak spremlja naša misel o tem, da ga bo nekdo ponovno prinesel okoli. In ta nekdo je Tom Hanks, ki je pod vso kilažo zamaskiranosti še vedno Tom Hanks v vlogi osebe ali bolje rečeno karikature. Bližje Jaredu Letu v Hiši Gucci kot dobri vlogi, kar je morda celo večje presenečenje kot odlična igra Butlerja. In slednji zares rešuje film pred polomijo, ki bi nastala, če on sam ne bi bil izvrsten.
Tisti, ki Elvisa niso poznali tako dobro, nekaterih napak ne bodo videli. Napake so, a ne ukradejo pristnosti filmu, ki je že tako ni veliko. Vidna je v trenutkih, ko mladi Elvis spoznava kulturo in glasbo temnopoltih oziroma glasbo nasploh. Vidi se jo še vsakič, ko je na odru, saj Austin Butler izžareva nabito energijo, ki premami vsakogar. Z nekaj izjemami je prisotnega preveč balasta, ki ne služi zgodbi in ne filmu samemu. Odločitev režiserja, da pesmim Elvisa pridruži še moderno glasbo (glasbo v velikih narekovajih), je na prvem mestu bizarna in na drugem povsem iracionalna. Razumljivo je, da dvajset let kariere Elvisa Presleya težko spraviš v dve uri, a film je razvlečen na slabe tri ure. Dovolj je le vprašanje: »Zakaj?«
Elvis v zadnjih izdihljajih
Elvis je vreden ogleda zaradi izvrstnega Austina Butlerja, ki si zasluži vse pohvale. Za ljubitelje filmov režiserja Baza Luhrmana bo še eden v vrsti njegovih filmov. Za ljubitelje Elvisa bi moral zadostovati, saj lahko rečejo, da imajo boljši film kot je film o skupini Queen. Če je bil to cilj, so ga dosegli. Če je bil cilj, da nam v glavah ostane le Austin Butler, je cilj še kako dosežen. Če pa so želeli ustvariti mojstrovino, so zgrešili. Žal. Film Elvis je slika resničnega življenja legendarnega pevca v pravem pomenu besede. Žal je slika njegovih zadnjih let, ko so bili vidni le še prebliski legende in takšen je tudi film. Nekje v Elvisu je mojstrovina, a se ne pusti izbrskati na plano.
Urednik portala Student.si
