Dune: Peščeni planet, 2. del ali na kratko Dune 2 je težko pričakovano nadaljevanje uspešnice iz leta 2021, ki jo je v filmsko podobo izklesal Denis Villeneuve. Ta je bil za mnoge mojstrovina v svetu filma in znanstvene fantastike. Bil pa je oklican tudi za polovico filma, saj je predelal le polovico knjige. Tu nastopi nadaljevanje, za katerega bi se lahko vsaj malo bali, če mu bo uspelo. Ampak. Kot vemo, strah je morilec razuma. Brez strahu in povsem razumno, Dune 2 je mojstrovina.
Dune 2 je še ena mojstrovina Denisa Villeneuva
Kanadski režiser je za enega od navdihov za nadaljevanje izbral preciznost in natančnost risanke o Kojotu in Cestnem dirkaču, ki je navduševala generacije. Pojasnil je, da ne gre za humor ali stil, temveč za izkoriščanje časa in učinkovitost vsakega prizora, ki se predvaja. Tu so seveda še Lawrence Arabski, Bergmanovi in Scorsesejevi filmi, a Villeneuve je fantastično opisal 2 ure in 46 minut trajajoče nadaljevanje, ki zaključuje predelavo prve knjige Franka Harberta. Nič ni vrženega stran, vse ima svoj namen.
Igrani čas se za razliko od prvega filma čuti, ko film prestopi v drugo polovico, a v gledalcu pač ni prisotne želje, da bi prekinil svoje raziskovanje peščenega planeta. Če se je zdel prvi del fokusiran v linearno zgodbo, se drugi del razčleni, a v veliki večini primerov zelo uspešno. Prav kasnejša omemba montaže je bistvena pri tem, da zadnja tretjina filma ne razpade pod grandioznostjo vsega dogajanja. In pri tem se film zanaša na gledalčevo pozornost in pamet, nima ga za neumnega, kar se lahko še kako ceni.
Kar se je zdelo nemogoče, je postalo resnično. Denis Villeneuve je ustvaril film, ki nas popelje najbližje epskosti Gospodarja prstanov, kar smo kdajkoli bili. Tako v smislu adaptiranja zahtevne knjige kot grandioznosti, ki je na velikem platnu.
Prav čudovit občutek je, ko se v najboljši kinodvorani, kar jo ima Slovenija, zaveš, da sediš v nabito polni dvorani z ljubitelji iste zgodbe, na platnu pa se dogaja zgodba, ki v vsakem prizoru ponudi najboljše, kar ima v tem trenutku filmska industrija. Od glasbe Hansa Zimmerja do kinematografije Grega Fraiserja in dalje do montaže Joeja Walkerja, brez katerega bi film kaj hitro razpadel v gmoto nepovezanih prizorov. Če gre za skoraj 200-milijonski projekt, je eden tistih, kjer je vse to na ogled. Konstrukt brez primere, ki se zdi v zadnjih letih izjema.
Eksploitacija in vera, odločitve in posledice
O zgodbi je bilo od leta 1965, ko je bila izdana knjiga, napisanih in povedanih že malo peščeno morje reči. Bitka za moč in prevlado, ki hodi z ramo ob rami s tematiko kolonializma in imperializma. Mesijanske podobe, beli odrešeniki in prisotnost vere ter, še bolj pomembno, njeno izkrivljanje, uporabljanje in izkoriščanje. Eksploitacija narave, ljudi, vere in upanja, ko sta posameznik in celota postavljena pred vprašanja namena, usode in identitete.
Peščeni planet se s pomočjo zf elementov postavlja pred marsikatero drugo delo zaradi svoje globine in večplastnosti. Je zgodba o pomenu naših odločitev in posledicah le teh. Kot je ob prevodu knjige zapisal Igor Harb: »Fabula romana dokaj hitro obljubi fantastične, monumentalne koncepte, ki pa jih predstavi postopoma, saj ves čas ohranja trden fokus na kompleksnih in živih likih in njihovem nenehnem razvoju.«
Dune: Peščeni planet, tako prvi kot drugi del, bo doletela ista usoda kot knjižno predlogo. Postala bo navdih in temelj, ki ga bo težko in nemogoče preseči, a rodila nov val znanstvene fantastike na filmskem platno – vsaj upamo lahko, da bo tako.
Zvezdniška igralska zasedba Arrakisa, ki ji prednjačita Chalamet in Butler
Igralska zasedba je zvezdniška, vsak pa svoje delo opravi z odliko. Še liki, ki imajo malo časa, se zdijo vseprisotni. Lep primer je imperator Shaddam, ki ga upodobi Christopher Walken, in kot tak ne potrebuje veliko dialoga ali prisotnosti, da dojamemo njegov pomen. Hitro bi temu lahko rekli premalo razvit lik, pri katerem se je Villeneuve s soscenaristom Jonom Spaihtsom odločil za nekaj zanimivih prijemov, ki spominjajo na tiste, ki jih je s svojo ekipo naredil Peter Jackson. Največ sprememb občutita Chani, ki jo upodablja Zendaya, in Baron Vladimir Harkonnen, ki ga upodablja Stellan Skarsgård. Chani se izmed vseh še najbolj razlikuje od svoje knjižne predstavnice, kar pa ne pomeni, da gre za slab ali nedodelan lik, saj bi bilo daleč od resnice. Enako je z baronom, kjer mu je vzetih več sto vrstic dialoga, a jih v tej obliki ostudnosti niti ne potrebuje.
Timothée Chalamet je že zdavnaj dokazal, da lahko na najvišjem nivoju odigra zlomljeno osebo (Lepi fant, 2018), vojaškega vodjo (Kralj, 2019), optimističnega mladeniča (Wonka, 2023) in zaljubljenega partnerja (Pokliči me po svojem imenu, 2017). Ni treba posebej trditi, da gre za enega najboljših igralcev ta hip. Edino primerno se zdi, da je bila njegova filmska mati Rebecca Ferguson, za katero lahko trdimo isto. Njena gospa Jessica je izredno prepričljiva v svoji navzočnosti, mnogo bolj kot v predhodniku.
Nadaljevanju so se pridružile tudi Lea Seydoux, Florence Pugh in Souheila Yacoub, ki po pravici povedano nimajo veliko dela, a se zdijo prava izbira za svoje vloge. Mnogo večjo vlogo ima Javier Bardem kot Stilgar, fremenski bojevnik, ki gledalcu predstavlja fremensko videnje in občutenje Paula Atreidesa/Muad’Diba in njegove prerokbe. Zato da upravičevanje prerokbe včasih že preseže meje komičnosti, je zaslužen prav on. Ampak kradljivec prizorov je samo en, in to je Austin Butler kot brut Feyd Rautha, baronov nečak in mlajši brat Rabbana, ki ga upodobi Dave Bautista. V tem trenutku je Austin Butler odkritje desetletja, saj bi si upal trditi, da gre za enega najbolj prepričljivih zlikovcev na filmskem platnu.
Najboljši film leta v tem trenutku
Dune: Peščeni planet, 2. del je za vse ljubitelje filmskih poslastic, ki bi želeli v kinodvorani prejeti nekaj, kar močno presega ceno kino vstopnice. Gre za potop v nov svet, predstavo družbe skozi platno fantastičnih elementov, in prikaz tega, kar je v tem trenutku zmožen filmski svet. Dune 2 je najboljši film leta 2024. Se zdi prezgodaj trditi? Že že, ampak letvica je postavljeno nenormalno visoko. Ljubitelji bi lahko rekli nekako takole: »Moj Dune. Moja mojstrovina.«
Urednik portala Student.si
