Dune: Peščeni planet je eden najbolj pričakovanih filmov tega leta, ki je končno prispel v slovenske kinodvorane. Režiser Denis Vileneuve se je lotil predelave za mnoge največjega znanstvenofantastičnega knjižnega dela Franka Herberta. Naloga je bila težka, spodrsnilo pa je že mnogim ustvarjalcem. Pri ustvarjanju te megalomanske vesoljske epopeje se mu je pridružila množica talenta, pred in za kamero. Govorili so, da Gospodar prstanov ne more postati film, enako se je govorilo za Pijevo življenje. Še bolj je to veljalo za Herbertov prvi del serije o Arrakisu, peščenem planetu in vprašanje je še vedno na mestu. Ali je Dennisu Villeneuvu uspelo ustvariti pravi Dune: Peščeni planet ali ne?
Dune: Peščeni planet kot gigant knjižnega sveta
Dune Franka Herberta sem prebral še kot otrok, samo zato, ker ga je bral moj starejši brat. Enako je bilo z Gospodarjem prstanov in drugimi knjigami. Predolgo ga nisem v celoti dojemal, saj nisem bil na pravem nivoju poznavanja angleškega jezika. Ko sem ga osvojil, sem Dune ponovno prijel v roke, še zadnjič v angleščini, preden je prispel slovenski prevod. Izgubiti se v izmišljeni zgodbi, ki se zdi tako blizu, je občutek, ki ga poznajo samo bralci. Prišel je slovenski prevod Igorja Harba in izjemen je. Zgodba, ki te vrže v dogajanje, je bila za mnoge nemogoč predmet prenosa na filmsko platno.
Počasi se je okoli napovedanega filma vrstilo talenta. Dennis Villeneuve je imel za sabo pet izjemnih filmov (Prisoners, Enemy, Sicario, Arrival in Blade Runner 2049). Vsak izmed njih večji, lepši in boljši. Bil je prava izbira za predelavo ene največjih knjig vseh časov. Kmalu se je izvedelo, da bo film sledil le prvi polovici prve knjige. Kje je še druga polovica in nadaljevanja? Zdaj vemo, da precej daleč. A ta razdelitev je bila edini način, da se zgodba o družini Atreides in planetu Arrakis pove tako, kot si knjiga zasluži. Tam, kjer je zgrešil Hobit Petra Jacksona mora Dune zadeti, mar ne?
Dune kot filmska napoved nečesa velikega
»Zgodba spremlja Paula Atreidesa iz hiše Atreides, sijajnega in nadarjenega mladeniča, rojenega za velike stvari, ki mora odpotovati na najnevarnejši planet v vesolju, da bi zagotovil prihodnost svoji družini in narodu. Znajde se sredi boja za ekskluzivno oskrbo najbolj dragocenega vira, ki obstaja, najdražjim elementom galaksije, ki se nahaja samo na Arrakisu in ki lahko odklene največji potencial človeštva, v katerem bodo preživeli samo tisti, ki zmorejo premagati svoj strah,« je opis, ki ga najdemo pri slovenskih kino verigah. In tu se je pojavil moj zadnji dvom. Ali bo gledalec, ki ni bral knjig in z dogodki, osebami in imeni ni seznanjen, sploh lahko sledil skoraj triurnemu filmu? Ne vem in na to lahko odgovorijo le tisti, ki niso brali knjig.
Prebral sem nekaj prvih odzivov iz tujine in Slovenije. Dolgočasen, brezvezen, premalo humorja in tako naprej. Je to res trenutno stanje gledalcev, ki se napotijo v kino? Si vsi samo želijo »marvelizmov«, humorja in akcije? Kaj se je zgodilo z umetnostjo filma, njegovo lepoto in gracioznostjo? Je kam odšla, se je kam skrilo iskanje večjega pomena, brez da nam ga film položi na krožniku? Če je filmska umetnost slučajno res kam odšla, se je vrnila v filmu Dune: Peščeni planet Dennisa Villeneuva. Prepričan pa sem, da pravi ljubitelji filma vedo, da je bila vedno tu, vedno v kinodvoranah, le najti jo je bilo treba.
Čakal sem predelavo Smrtonosni stroji (ang. Mortal Engines) in Razcepljeni (ang. Divergent) ter bil globoko razočaran, dočakal Igre lakote in se z vsakim nadaljevanjem spuščal v brezno obupa. Hobita sem želel imeti rad, a se mi vedno bolj zdi kot izgubljena priložnost, v kateri lahko uživam, če je le ne primerjam. Kljub neposrečenim predelavam knjig, ni bila nobena na ravni Herbertovega Duna, knjige, ki je bila navdih za Vojno zvezd. Tako obsežnega, podrobnega, pomembnega in kvalitetnega dela ne gre kar tako površno predelati kot prej omenjene izdelke. Da ne bi predolgo balinal z dvomi, upanjem in drugimi norostmi, je najbolje, če se lotim recenzije filma Dune: Peščeni planet.
Dune: Peščeni planet je eden največjih filmov vseh časov
Dune: Peščeni planet je vizualni spektakel, dovršen v vseh aspektih filma. Če je imel Blade Runner 2049 prednost najširšega barvnega spektra, ki ga je Roger Deakins še kako izkoristil, je imel Dune na voljo le nekaj barv. Greig Fraser je kot direktor fotografije poskrbel za vizualni orgazem, ki ne bi deloval brez idej Dennisa Villeneuva. Te so oživele v scenografiji, kostumih, igri in glasbi. Pri slednji je bil seveda capo di banda legendarni Hans Zimmer. Soundtrack filma v celoti deluje le v povezavi z vizualnim spektaklom in svetom, ki ga spremljamo na velikem platnu. Zimmer je sestavil skoraj dvajset ur glasbe za film, najboljše skladbe pa uvrstil v neuradno uradni soundtrack, ki ga najdeš povsod in je namenjen poslušanju brez filma. Težko je ponovno pojasniti pomembnost vloge glasbe Hansa Zimmra v filmu, a gre za film, kjer bi dobesedno lahko mižal in še vedno čutil vse dogodke in čustva.
Planeti, predvsem Arakkis, oživijo na velikem platnu in z njimi tudi stroji ter pripomočki, esencialni za predstavitev te zgodbe. Stroji, ki žanjejo Začimbo, ornitopterji, ščiti in obleke so izjemni. Ob vseh scenah, ki so fantastične, me je presenetilo dejstvo, da ima Dune »le« 165 milijonov proračuna. Veliko prizorov in krajev je praktičnih in posnetih na pravih lokacijah, a vse čarobnosti doda računalniška animacija. In če jo zna kdo uporabiti prav, je to Villeneuve. Ponovno lahko to vidimo v tem filmu, kjer tudi najboljši učinki niso nepoznani ali vesoljski, ampak pristni in domači. Zdi se nam, kot da smo na Arakkisu tudi mi in to videvamo praktično vsak dan. Opazovati prve sledi peščenega črva in njegovo veličastnost, ko ga končno zagledamo v celoti, je prelep trenutek.
Ansambelska zasedba Duna ni razočarala. V ospredju sta, enako kot v knjigi, Timothée Chalamet (Paul Atreides) in Rebecca Ferguson (Lady Jessica) kot stebra zgodbe. Film sicer ne dopušča prikaza igralske širine v vsakem prizoru, a ko je to potrebno, se izkažeta. Oscar Isaac, Josh Brolin in Javier Bardem so majhne vloge, primerne filmu in nikakor ne gre pričakovati, da bo to njihova najboljša vloga v karieri. Zendaya je uporabljena kot promocijski material, kar je glede na njeno zvezdništvo in vlogo Chani v prvi polovici knjige tudi razumljivo.
Pozitivno me je presenetil Jason Momoa kot Duncan Idaho, ki mi je po koncu filma postal logična izbira za to vlogo. Karizma, priljubljenost in njegova persona so že sami po sebi dovolj jasni argumenti, da bo igral najboljšega prijatelja in vzornika glavnega junaka. Stellan Skarsgård pa je tisti, ki v vlogi barona in vodje družine Harkanen ukrade sceno. Resda je nima krasti skoraj nikomur, a njegova hudobija strelja iz platna. Celotna zasedba deluje kot ansambel filma, kot koherentna celota in ne kot posamezniki. Prihodnost franšize bo s tem talentom na varnem mestu.
Dune je ljubezensko pismo filmu, knjigi in umetnosti
Dune: Peščeni planet je najbolj spektakularen film zadnjih let in rečem lahko le to, da je režiserju uspelo. Iz nemogočega je ustvaril mogoče in resnično. Dune je tukaj, Arrakis in mesija sta med nami. Gre za film, katerega naloga je vrniti ljudi na sedeže v kinodvoranah. Ogled filma take obsežnosti je nujen na velikem platnu in vsekakor ne na računalniku, televiziji in bognedaj v slabi kvaliteti posnetka. Dune je izjemen izdelek od A do Ž, vrnitev starih epov na velika platna in v naša srca. Ne gre opisati veličastnosti tega, kar je ustvaril Dennis Villeneuve s filmom Dune: Peščeni planet. Če bi želel izginiti med naslonjaloma sedeža in se potopiti v nov in čaroben filmski svet, odidi v bližnji kino. Dune: Peščeni planet je ljubezensko pismo filmu, knjigi in umetnosti, ki se čuti do zadnjega prizora in z vsem bitjem. Dune je umetnost.
Urednik portala Student.si
