Če je kdaj na področju bivše Jugoslavije obstajala športna osebnost, katere življenjska zgodba se je na pladnju ponujala filmski predelavi, je bil to Dražen Petrović. Za mnoge najboljši evropski košarkar vseh časov je prejel svojo filmsko biografijo, ki jo je bilo več kot vredno čakati, kajne? Kajne!?
Dražen Petrović, ukradene sanje košarkarskega Mozarta
O Draženu Petroviću je bilo zapisanega in povedanega že toliko, da bi lahko večkrat napolnili jadransko morje, pa vseeno. V Šibeniku leta 1964 se je rodil Dražen Petrović, ki ga je za košarko navdušil njegov starejši brat Aleksander oziroma Aco.
Preko mladinskih selekcij Šibenke je že pri petnajstih zaigral za člansko ekipo, nato pa leta ’84 odšel v zagrebško Cibono, kjer je že igral njegov brat. Začela se je zgodba, ki je z zlatimi črkami zapisana v košarkarske anale.
Osvojil je vse, kar se je s hrvaškim klubom dalo osvojiti, in se že leta ’88 preselil v madridski Real, kjer pa ni ostal dolgo. Sprejel je NBA in odšel v Portland, kjer je postal pravi »trailblazer.« Žal se tam ni naigral in dve leti kasneje odšel v New Jersey, kjer je najmočnejša liga sveta videla, kaj točno je hrvaški biser. Evropski in svetovni prvak z Jugoslavijo in olimpijski podprvak s Hrvaško.
Ko je vse kazalo na to, da bo Draženova zvezda zasijala še močneje, se je med vožnjo smrtno ponesrečil na nemški avtocesti. Njegovo ime se je zapisalo med legende še preden bi lahko spisal uspehe v največji ligi košarke.
Film, ki nas pusti na cedilu kot je Dražena prvi klub v NBA karieri
Prebrali ste katastrofalno slab opis njegove košarkarske kariere in pri tem dobili dober vpogled v to, kar stori film. Slednji se v prvi, bistveno boljši polovici fokusira na njegovo mladost in začetek ljubezni s košarko. Njegova želja do igranja košarke, ki jo v enem prizoru primerjajo z glasbeno umetnostjo in v drugem z matematiko, je nepresahljiva.
Starejšemu Acotu do poznih večerov teži, da mu prizna, koliko metov je dejansko zadel, od staršev pa zahteva le to, da ga vpišejo v šibeniški klub KK Šibenka. Ko mu željo odobrijo, se začne njegov vzpon. V tem trenutku pa film presedla na starejšega igralca, ki Draženu ni niti malo podoben – ne le v fizičnem smislu (podrobnost, ki lahko moti, a je približno razumljiva), – film pa se ne znajde več oziroma izbere napačno pripovedno pot.
O Draženu posnet intimni film in ne športni film
Ustvarjalci filma, predvsem režiser Danilo Šerbedžija, so dejali, da ne gre za športni film temveč intimni film. Enako stori tudi marketing, postavljen za oglaševanje filma, ki bi se moral postaviti ob bok najboljšim športnim biografijam v regiji. Spomnimo na Montevideo, Bog te je videl ali pa Postali bomo prvaki sveta. Če je prvega režiral Bjelogrlić, se spomnimo še na primerjavo z glasbeno biografijo Toma, ki podobno opisuje življenje balkanske legende, ki naj je mlajši ne bi poznali – in kako bi se pri tem motili.
Odločitev, da v ospredje prvega igranega filma o Draženu postaviš njegovo ljubezensko življenje, ki bi brigalo zgolj rumeni tisk, je povsem nejasno in nelogično. Ste vedeli, da je nekaj časa hodil z Doris Dragović? Je to nekaj, kar ljubitelje Dražena Petrovića zanima? Prav gotovo ne. Seveda pa vse to ne pomeni, da bi enako pisali v primeru, ko bi bilo vse izpeljano brezhibno in zadovoljivo.
Kratek in dolgočasen film, ki ne bo navdušil ciljne publike
S 100 minutami je Dražen dolgočasen film, kar je tako žalostno zapisati, da ne gre več verjeti. Prenagneten ali po domače nagužvan film, ki v ospredje postavlja njegovo razmerje z mamo – sicer vrhunska vloga Zrinke Cvitešić – in partnerko Renato (Romina Tonković), ob vsem pa skuša poudariti še njegovo ljubezen do košarke, karierno pot in uspehe. To bi težko izpeljali v večdelni seriji, ob omembi jugoslovanske vojne in srbskega reprezentanta Divca pa se v misli prikrade dokumentarni film Nekoč brata (Nekad braća), ki se fokusira zgolj na delček njegove kariere in jasno sporoča svoj namen.
Kaj točno je namen športnega filma Dražen? Kdo bi vedel. Odgovora očitno ne poznajo niti hrvaški gledalci, ki nad filmom niso navdušeni. In le kako bi lahko bili, če se zdi, da film povsem brez duše našteva uspehe osebe zaradi katere obstaja, ob tem pa predstavlja dolgočasno ustvarjeno plat velikega športnika in človeka.
Ni pa vse v filmu slabo ali podpovprečno. Ko Dražena predstavlja mladi Tonka Stosić je film gledljiv, zanimiv in postavljen v kvalitetno predstavljanje košarke kot simbolične veličine v njegovem življenju, ki jo je hotel na vsak način preseči ne le doseči. Prav tako izvrstne so zaključne minute filma, ko končno odigra tisti 1 na 1 z bratom in ugotovi, da je nekaj le večje od košarke. Žal pa je vse med omenjenima trenutkoma manjše razočaranje.
Dražen kot skrita mojstrovina v prikazovanju trpljenja na klopi Portlanda
Lahko pa film pogledamo z drugega vidika in zapišemo, da je biografski Dražen najboljši prikaz njegovega počutja med sedenjem na klopi v Portlandu. Ko smo ga na začetku kariere videli v polnem sijaju (filmski prikaz otroštva) in z njim trpeli v črno-rdečem dresu, kar se je zdelo kot večnost (večinski del filma), je tisto zadnje obdobje prerojene zvezde (zadnjih nekaj minut filma) žal prekratko in pusti hudo grenak okus, ker je ne bomo nikoli videli v polnem sijaju.
Urednik portala Student.si
