Damsel je Netflixov film, ki ni kot ostale pravljice, ki jih poznamo. Kot so sporočali, ne gre za še eno znano zgodbo o princesi in zmaju, temveč za nekaj novega. In v času, ko filmov z zmaji res ni na pretek (to je treba popraviti), se zdi Damsel navkljub vsem težavam precej gledljiv film za večer, ko ne veš, kaj bi počel.
Damsel, na glavo obrnjena zgodba o princeski in zmaju
Elodie (Millie Bobby Brown) je starejša hčerka Lorda Bayforda (Ray Winstone), ki prejme ponudbo za njeno roko. Isabella (Robin Wright), kraljica dežele Aurea, jo želi kot nevesto svojemu sinu, princu Henryju (Nick Robinson). Družina, ki se zaveda kako pomembna je poroka za njihove podanike, se odpravi na Aureo. Čeprav se Elodie in Henry hitro spoprijateljita, je njena mačeha (Angela Bassett) previdna in Elodie opozori naj bo previdna. Del poroke je tudi tradicionalni obred, pri katerem novo pečena princesa ugotovi, da je pravzaprav žrtveno jagnje grozovitemu zmaju, ki živi v temni jami pod najvišjo goro dežele.
Na dan žena je na Netflix padel film, ki zasuka klasično pravljico o lepotici in zmaju. Elodie se mora po spoznanju, da je bila le del žrtvovanja krvoločnemu zmaju, spoprijeti z njim in skušati preživeti na vse mogoče načine.
Film, prepojen s talentom, ki se je nekam skril
Scenarij za film je spisal Dan Mazeau, ki se je med drugim v karieri podpisal pod filma Bes titanov (Wrath of the Titans, 2012) in Hitri in drzni 10 (Fast X, 2023). Na srečo ali pa nesrečo se Damsel bolj približa kakovosti prvega filma, ki je pred več kot desetimi leti posegel v grško mitologijo. Z režijo Juana Carlosa Fresnadilla njegov scenarij zaživi, čeprav za konkretno izpeljavo podrobnosti nima dovolj časa. Poleg rdeče niti, ki je princeskin boj za življenje v zmajevem brlogu, je večina preostalega filma pravzaprav nedodelana. Po eni strani tega niti ne potrebuje, po drugi strani pa deluje preprosto neizkoriščen čas in zagotovo najslabši del filma. Če kaj, potem je režiser že s filmom 28 tednov pozneje (28 Weeks Later, 2007) dokazal, da obožuje scenarije, kjer liki sprejemajo abnormalno neumne odločitve.
Damsel je film, ki s talentom poka na vseh straneh. Tako so poleg igralske zasedbe in režiserja tu še direktor fotografije Larry Fong (300, Varuhi, Batman v Superman) in montažer John Gilbert (Most v Terabitijo, Greben rešenih) ter celo Hans Zimmer, ki je zapisan kot producent glasbe, ki jo je za film ustvaril David Fleming. In vse to je ustvarilo film, ki je gledljiv in predstavi nekaj zanimiv konceptov, a se na koncu izkaže kot nekaj dokaj pozabljivega. V kolikor pa je gledalec tista YA ciljna publika in mlajše, potem bo perfekten, čeprav ne skopari s prizori, zaradi katerih brez ogleda staršev ni primeren za mlajše od 12 let.
Z odličnim zmajem in pogumnim likom je to vse, kar ima
Glavna zvezda je resda Millie Bobby Brown, ki je med snemanjem opravila vse akcijske prizote, a je enako pomemben zmaj oziroma zmajevka. Z glasom Shohreh Aghdashloo in videzom, ki parira najboljšim zmajem filmskega sveta, so ustvarjalci zadeli terno. Čeprav se filmu pogosto kolena zašibijo zaradi slabših posebnih učinkov, je fokus na zmajevki, ki je hvale vredna navkljub nekoliko čudnemu obrazo. Nimamo kaj, Hobitov Smaug nas je preprosto malo razvadil. Morda celo najbližje Smaugu?
Določenih podrobnosti, kot sta počasno razkrivanje podobe zmaja in prikaz razmišljanja glavne junakinje, se loti premeteno in mirno – kot da bi si ustvarjalci želeli nekaj več. Spet drugih reči, kot so zanimivi liki in dialog, pa se loti zelo površno, kar je tudi rak rana celotnega filma. Ko je v ospredju Elodie v begu pred zmajem, je film dober, včasih celo zelo dober, a so prepogosti drugi prizori, ki ta vtis poslabšajo.
Damsel je film, primeren za sproščen večerni ogled. Nad njim bodo najbolj navdušeni tisti, ki obožujejo zmaje in princese, ki znajo zavihati rokave in se brez pomoči rešiti iz zagat. Izven teh okvirjev pa Netflixova nova pustolovščina ne ponujajo ničesar vrednega omembe.
Urednik portala Student.si
