Človeški glas (or. La Voz Humana) je prvi film kontroverznega španskega režiserja Pedra Almodóvarja v angleškem jeziku. Enfant terrible sodobne španske kinematografije je tridesetminutno monodramo svobodno priredil po istoimenski igri Jeana Cocteauja, ki je nastala leta 1930. Zgodba pripoveduje o ženski, ki ob kovčku spominov čaka na poslednji obisk bivšega ljubimca. Protagonistko igra Tilda Swinton.
Svobodna priredba
Cocteaujevo besedilo je Almodóvarju kot navdih služilo že v preteklosti (vključiti ga je želel že v danes kultni film Ženske na robu živčnega zloma). Po novem branju je film začrtal kot svobodno priredbo. Ohranil je bistveno: obup ženske, ceno, ki jo je pripravljena plačati za svoje želje, psa, ki žaluje za svojim gospodarjem in nekaj kovčkov, polnih spominov. Ostalo je prilagodil prototipu sodobne ženske in okolja, v katerem živi (tudi tehnologijo). Ne gre več za podrejeno žensko, saj kot pravi sam, v času, v katerem živimo, taka niti ne more več biti.
Film je bil posnet med prvim vsesplošnim lockdownom in bil premierno prikazan na festivalu v Benetkah, kjer je Swintonova prejela nagrado za življenjsko delo.
»Ženska sedi zraven kovčka spominov in žalostno čaka na klic moškega, ki ga ljubi«
Almadóvarjeva ženska je sodobna, emancipirana, borka. Zdi se jasno, morda že od samega začetka, da bo vzela usodo v svoje roke. Čaka s pripravljenimi kovčki, z mislijo, da jih bo bivši ljubimec prišel iskat. Vmes se odpravi v trgovino le po sekiro in kanto bencina. Čaka na njegov klic, ga dočaka, čeprav jo vmes prekinja. Zveza v obeh pomenih se trga in posledično popolnoma pretrga.
Večina dogajanja je postavljenega v nekakšno stanovanje, v resnici vidimo, da gre za snemalni set. Tako ne moremo zares vedeti, ali ženska le vadi za svojo igralsko vlogo, ali pa jo je moški zares zapustil. Scenografija je zelo barvita, ohranjajo se zelo tople barve, značilne za Almadóvarjev slog. Stanovanje je opremljeno kot nekakšen režiserjev alterego, podobno kot smo lahko videli že v njegovem delno avtobiografskem filmu Bolečina in slava.
Pes, ki čaka na svojega gospodarja in obleke, ki jih napade s sekiro
V čakanju na klic se ženska odpravi po sekiro, v obupu skorajda pokonča ljubimčeve obleke in sebe. Spije celo škatlico zdravil, vendar ve, kot v pogovoru zaupa kasneje, da odmerek ni mogel biti zares smrtonosen. Še zadnjič poskuša pritegniti pozornost, tudi ona je ranljiva. Gre čez sprva trdno fasado, ki jo hoče prikazati v pogovoru, kako je v resnici samozadostna, neomajna, trdna, naposled se zlomi. Pes zavzeto čaka na vrnitev gospodarja, zdi se, da se bo moral tudi sam navaditi na njegovo bodočo odsotnost. Pogovor se trga, posledično sama prekine klic, odloži in odkoraka, prefinjeno z vzdignjeno držo. Vmes zažge celotno bivše skupno stanovanje, da bi zares izbrisala vse spomine. Vse skupaj deluje kot njeno dokončno slovo, ki se ga je zavedala že na samem začetku.
»Lahko mi rečeš, da sem pustolovka, a vedno plačam svojo ceno«
Tilda Swinton ponovno ne razočara. Brezčasna Adeline filmske scene, muza številnih režiserjev. Prikaže tako ranljivost kot ves bes, ki ga ženska nosi v sebi. Eleganca je poudarjena tudi preko izvrstne scenografije. Skratka, minimalistično, a učinkovito, sveže, zelo v Almadóvarjevem slogu.
Novinar
