Blonde je film o Marilyn Monroe. V filmu režiserja Andrewa Dominika legendarno igralko, pevko in zvezdnico zaigra Ana de Armas. Eden izmed bolj pričakovanih filmov letošnje jeseni predstavi prekrasno igro glavne igralke in jo obkroži z vizualno prijetno okolico, kaj več od tega pa ne ponudi.
Blonde je reimaginacija življenja Marilyn Monroe
Blonde je film, ki je še pred svojim izidom požel kar nekaj navdušenja. Govorilo se je, da bo to prvi film, ki bo zgodbo Marilyn Monroe pokazal tako, kot je dejansko bila. Brez olepševanja in brez blišča, ki po pravilih spremlja že samo izgovorjavo njenega imena. Režiser Andrew Dominik je ustvaril prečudovit film Jesse James in strahopetni Robert Ford (The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford), ki mu je sledil slabši Ubij jih nežno (Killing them Softly). Z izjemo dveh epizod serije Mindhunter je minilo kar deset let do naslednjega filma, ki je prav Blonde. Kar je po dolgoletni odsotnosti lani uspelo Jane Campion s filmom Moč psa (Power of the Dog), Dominiku preprosto ni.
Skoraj leto nazaj smo v kinih videli film Spencer Pabla Lorraina, ki je predstavil košček življenjske zgodbe princese Diane. Kot je bila tam izjemna Kristen Stewart, je tudi tu Ana de Armas. Morda slednje še za odtenek bolj, saj ji zgodba dovoljuje več, kot pa je Spencer dovoljeval svoji namišljeni Diani. In prav namišljena je Marilyn Monroe, ki ima kot osebnost bolj vlogo nedosegljivega ali bolje rečeno predstavlja Jekylla Hidu. Ne smemo preko dejstva, da je film posnet po knjižni predlogi, kjer se morda izjemno drži napisanega, a gre istočasno za film, ki se mora obdržati na lastnih nogah. Skoraj tri ure časa, ki ga gledalec preživi ob filmu, so predolge, da bi obdržali isto raven pozornosti. Čeprav se vizualni aspekt filma še kako trudi, da bi gledalčeve oči obdržal na ekranu.
Nekaj impresivnih prizorov v morju nejasnih odločitev
Kinematografija filma je po večini impresivna in čudovita, nekajkrat pa je vprašljiva odločitev menjav razmerja slike. Če je nekajkrat prehod jasen in pomaga samemu prizoru, je spet drugič uporabljen iz neznanega razloga. Enako je z barvo filma, ki skače med črno-belo in barvno paleto. Blonde je v vsakem trenutku prelep film, ki se včasih preveč nanaša na svobodo umetniških odločitev. Več kot prijetna je obenem tudi nekajkratna odločitev prizorov popolnoma brez glasbe, kar je odločitev, ki se je (žal) poslužuje vse manj filmov.
Blonde je reimaginacija lika Marilyn Monroe, ki temelji na istoimenski knjigi, kar sem že omenil. To pomeni, da so nekatera dejstva o zgodovini osebe in dogodki njenega življenja preprosto izmišljeni. In kaj lahko bi pri marsikaterem prizoru rekli, če je bil res potreben, a se lahko tega hitro otepemo. Še bolj kot o liku Marilyn Monroe je Blonde film o Normi Jean. Že njeno lastno zavedanje, da je Marilyn druga osebnost (primer Jekyll in Hide), nam to ponudi na zrcalnem pladnju.
Odlična Ana de Armas ne nadoknadi vseh pomanjkljivosti
Ana de Armas je odlična v svoji vlogi, žal pa se ji film pri tem ne pridruži vedno. Ko se vse poklopi, lahko opazujemo prelep masterclass, ki pa se ne zgodi tako pogosto. Adrien Brody, Bobby Cannavale in predvsem Julianne Nicholson so v filmu skoraj tako dobri, kot glavna igralka. Zaradi nejasne časovnice, večkratnega padca tempa in pogosto vprašljivih umetniških odločitev pa ne pridejo do izraza tako, kot bi lahko. Tematik filma je kar nekaj, vsak gledalec pa se bo sam odločil, če je sporočilo vseh predstavljeno jasno in glasno.
Skozi vso eksplicitnost, ki je bila očitno uporabljena zgolj za marketing in ne upraviči svoje vloge v filme, lahko vidimo zametke mojstrovine. Žal je Blonde po večini zgrešen film, ki postreže z nekaj impresivnimi prizori in čudovito igro Ane de Armas. Zvezdnica Marilyn Monroe bo očitno še nekaj časa čakala na svojo veliko biografijo.
Urednik portala Student.si
