Benedetta je biografski film o lezbičnem razmerju dveh nun v Italiji, ki pa je mnogo več kot to. Režiser Paul Verhoeven se je v svetu proslavil s filmi RoboCop, Popolni spomin (Total Recall), Prvinski nagon (Basic Instinct), Vesoljski bojevniki (Starship Troopers) in drugimi. Zgodba sloni na resnični zgodbi, ki je bila v knjižni obliki najbolje spisana v knjigi Judith C. Brown iz leta 1986. Verhoevnov najnovejši film Benedetta bi lahko za mnoge obveljal kot najboljši ali drugi najboljši film z zgodovinsko versko tematiko po Kristusovem pasijonu Mela Gibsona.
Benedetta je mnogo boljši film, kot pove opis
Benedetta Carlini je bila nuna v šestnajstem in sedemnajstem stoletju, ki je služila v samostanu mesta Pescia. Njeno podobo obrisuje zvrhana mera misticizma, njeno življenje pa je še danes polno neznank. Kot mlado dekle je vstopila v teatinski samostan, kamor sta jo pripeljala premožna starša. Svoje življenje je želela posvetiti bogu, a se to vse spremeni, ko leta kasneje v samostan pripeljejo mlado in revno Bartolomeo. Bolj kot se poglobi njuno razmerje, več nemira je vnesenega v njuno življenje, samostan in mesto nasploh. Vse zapletejo še stigme, ki se pojavijo na Benedettinem telesu ter s tem nakazujejo na svetniški status nune in krščanski čudež.
Virgine Efira še kako prepričljivo in pristno zaigra Benedetto v vsakem prizoru. In njeni prizori dobesedno preskakujejo žanre, saj gre v enem za romantiko, drugem za grozljivko. Redki so filmi, kjer lahko v tako kratkem razmaku opazujemo igralski razpon igralca in Paul Verhoeven je dal to možnost belgijski igralki. Kljub temu, da Daphne Patakia igra drugo polovica tega ljubezensko tragičnega dvojca, gre sloves kradljivcev prizorov v drugo smer. Predvsem to velja za ponovno odlično Charlote Rampling, ki zaigra opatinjo Felicito in blesti v vsakem prizoru. Drugi kradljivec prizorov pa je nuncij Alfonso Giglioli, ki ga zaigra Lambert Wilson (Matrica, Knjiga o džungli).
Benedetta v sebi skriva toliko simbolike, kot je premore
Politična moč ali zloraba vere in boga, sodomija ali ljubezen, kuga ali čistost duha … Verhoeven nam ponudi toliko tematik, ki niso omejene le na vlogo žensk skozi zgodovino ali biografsko zgodbo nune v sedemnajstem stoletju. Benedetta je film, poln simbolov, ki se ne dotikajo le njenih stigm in prikaza ponovnega vstajenja boga. Mnogim bodo ti trenutki delovali kot nepričakovani, ko bodo prvič nastopili na ekranu. Ko se film reši te zagate, da ne gre le za »resnično« zgodbo o dveh lezbičnih nunah, se pred nami pojavi pravi izdelek.
Okoli osnove razmerja Benedette in Bartolomeje se nam odkrije veliko drugih in morda še kanček bolj zanimivih stvari. To vsekakor ni kritika njunega razmerja, ki je prikazano čudovito, ljubeče in srce parajoče, ampak dokazovanje kakovosti preostalih aspektov filma, ki v opisih in napovednikih niso prikazane. Film je toliko več kot le lezbično razmerje. Ne želim primerjati, a tudi Mesečina ali Gora Brokeback nista bila le prikaz gejevskega razmerja. Bila sta več in tudi Benedetta je.
Hudičevo dober film s cerkveno tematiko
Z odlično igro Virginie Efiri, Charlote Rampling in Lamberta Wilsona gre za enega boljših izdelkov evropske filmske industrije tega leta. Je nepozaben in čudovit film, ki nam skozi zgodovino priča p napredku in nazadovanju človeštva tako skozi sociološki kot zgodovinski vidik, pri katerem prevladuje cerkvena zgodovina. Navkljub vsem spremembam, ki jih ljudje doživimo in spoznanjem, je na koncu bistveno le eno. Ljubezen lahko najdemo kjerkoli in če se ji prepustimo, nas bo podrla na tla ali dvignila nad oblake.
Benedetta je čustven, smešen, tragičen in hkrati tako resničen film, kot je simbolike v njem. Čeprav gre za cerkveno tematiko, je Benedetta hudičevo dober film, ki je še kako vreden ogleda.
Urednik portala Student.si
