Bela golobica: Čudežna zgodba je film, ki bi lahko nosil veliko bolj poznan naslov. Temelji namreč na knjigi Julianova zgodba, ki jo je napisala R. J. Palacio, najbolj znana po izjemni uspešnici Čudo (Wonder). Tokratni film je namreč dodatek ali pa najmanj simbolično nadaljevanje filma iz leta 2017, ki je človeštvo prepričalo v dobroto ljudi. Ali to uspe tudi nadaljevanju?
Julianova zgodba in Čudo zaživita v filmu Bela golobica
V slovenskem prevodu Boštjana Gorenca je izšla knjiga Čudo, ki so jo pospremilo še tri nekoliko tanjše knjige. To so bile Chrisova, Charlottina in Julianova zgodba, ki so dopolnile zgodbo o Auggieju Pullmanu. Prav glede na uspeh filma in knjige je nekoliko presenetljivo v kakšni tišini je v kinodvorane prispel Bela golobica: Čudežna zgodba, ki pripoveduje zgodbo o Julianu, tistemu fantu, ki je nadlegoval svojega sošolca Auggieja. Tako smo prenešeni v Julianov svet, na novo šolo, kjer ne pozna nikogar, saj meni, da mora biti normalen. To pa po njegovo pomeni, da ne sme izstopati in ne sme biti prijazen ali nesramen. Biti mora normalen.
Ko nekega dne prispe domov, tam ponovno ni prezaposlenih staršev, pričaka pa ga babica oziroma Grandmere (Helen Mirren). Ko zazna vnukovo stisko, mu začne pripovedovati zgodbo o svojem otroštvu v okupirani Franciji sredi druge svetovne vojne in dečku po imenu Julien.
Bryce Gheisar ponovi vlogo Juliana izpred sedmih let, njegovo babico pa zaigra Helen Mirren, ki nekaj časa vztraja s francoskim naglasom, potem pa ga nadomesti njen klasično angleški, ki smo ga vajeni. Morda je to celo edina reč, ob katero se je moč obregniti v samem filmu. Ta se drži znanega načina pripovedovanja, kjer se občasno vrnemo v sedanjost, večino časa pa smo v preteklosti, v babičini mladosti, ki jo je spisal nacistični vdor v Francijo.
Preganjanje židov jo je že kot najstnico pahnilo v bežanje pred smrtjo, pri tem pa ji na pomoč priskoči fant Julien, ki je zaradi otroške paralize predmet posmeha. Kot pravi eden od citatov filma je potrebnega veliko poguma, da si v težkih časih dobrosrčen.
Dobrosrčen, pogumen in prijazen film
Prav to je film, dobrosrčen. Kar smo videli in predvsem občutili pred leti s filmom Čudo, začutimo tudi tokrat. Gre za nekoliko resnejšo, tudi bolj odraslo zgodbo, če jo primerjamo s predhodnikom. S pomočjo čudovite mlade igralke Arielle Glaser zgodba zaživi s čustvenim odzivom na vse, kar se dogaja v malem mestecu, ko v Francijo vdrejo nacistični vojaki. Skupaj z nekaj sošolci, židi, mora pobegniti iz šole, stran od staršev, a ne pride daleč.
V tandemu z Julienom oziroma prav tako čudovitim Orlandom Schwerdtom sta srce filma, ki mu še kako pomaga vedno izjemna Gillian Anderson v vlogi Julienove mame. Več mesecev in let skrivanja Sarah na skednju pomeni, da postane del družine v času, ko je ljudi čakala huda kazen, če so bili pripravljeni pomagati drugim.
Film je režiral Marc Foster, ki je v preteklosti resda prinesel Bondiano Kvantum sočutja in Svetovno vojno Z, a se proslavil kot režiser filmov, ki imajo srce. To so bili V iskanju dežele Nije (Finding Neverland, 2004), Let za zmajem (The Kite Runner, 2007), Christopher Robin (2018) in Mož po imenu Otto (A Man Called Otto, 2022). Tako se tudi Bela golobica pridruži filmom, ki mogoče res niso presežek filmske industrije, a so napolnjeni s tolikšno mero srca, čustev in človečnosti, da jim oprostimo že skoraj vse.
Bela golobica, empatije je dovolj za izvoz
Bela golobica: Čudežna zgodba je film o prijaznosti in pogumu. Na ramenih čudovitih mladih igralcev in s prepričljivo, a vseeno nekoliko predvidljivo zgodbo, gre za srčen začetek filmskega leta 2024. Čustveni del filmske bere se je letos skril v Belo golobico. Za ljubitelje knjižne predloge, ljubiteljih srčnih zgodb navdiha in tiste, ki bi se radi za dve uri izgubili v svetu prijaznosti, tudi ko se zdi cel svet nevaren. Gre za film, ki v gledalcu ustvarja empatijo. Včasih celo preveč očitno.
Urednik portala Student.si
