Babičino seksualno življenje (2021) je slovenski kratki animirano-dokumentarni film režiserk Urške Djukić in Émilie Pigeard. Nastal je po predlogi prepoznavne serije knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, v kateri pisateljica Milena Zupančič razkriva zamolčano spolno življenje naših prednikov in trpljenje žensk. Kratki film je presunljivo pričevanje o spolnem življenju žensk na Slovenskem v prejšnjem stoletju, ki spregovori o njihovih nasilnih možeh in zlorabah.
Babičino seksualno življenje: Dolžnost, ne užitek!
Babičino seksualno življenje popelje gledalca na kratek pregled intimnosti naših babic in dedkov. Povzame partnerski odnos v prvi polovici 20. stoletja, ko so bile ženske v prvi vrsti »objekt« potešitve moških, ženski užitek pa prepovedana tema, o kateri se ni in niti ni smelo govoriti. Še posebej v oziru strogih pravil in naukov cerkve ter splošnih družbenih konvencij, ki so veljale v tistem času. Tradicionalna vloga ženske kot matere in žene je bila jasno začrtana. Morala je biti dobra gospodinja, ki je rojevala in skrbela za otroke ter bila pokorna možu »Uleži se, nastau, pa boš imela za nekaj časa mir.«
Ženske so bile v spolnosti povsem podrejene, kar se nam danes zdi povsem nepredstavljivo. V zelo patriarhalni in cerkveno pogojeni družbi je bila spolnost greh, atribut za rojevanje otrok. Za moškega užitek, za žensko pa dolžnost. Moški so si želeli regulirati žensko telo, zaradi sposobnosti rojevanja otrok, ženska pa se je morala ves čas boriti za njene lastne pravice.
Film nas razoroži, življenje prednikov si radi predstavljamo lepše, kot je v resnici bilo, njihovega intimnega življenja pa v resnici niti ne poznamo. Zelo tragične so tudi zgodbe posilstev znotraj družin, ko so ženske zaradi strahu ostajale tiho, travme pa so se prenašale iz generacije v generacijo: »Kako je bolel ne bom nikoli pozabila!«
Trdna struktura
Film se zelo bolečih tem loteva s spoštovanjem, brez obsojanja, hkrati pa opozarja na problematiko, ki ne sme biti zamolčana. Kratki film gre po začrtanih poteh dokumentarnega, ki pa ga lepo presekajo nežne, neinvazivne »sketchy« animacije (Émilie Pigeard), ki preko humorja lepo nadomestijo anonimna pričevanja žensk.
Vizualni material nam je posredovan preko nedolžne »otroške risbe« s pomembno težko sporočilno noto. V samo strukturo dodajo tudi igrano-zvočni efekti, pričevanj in besedila ni veliko, je pa to veliko bolj sporočilno. Ostane nekaj ključnih stavkov, ki so tako močni, da ostro zarežejo v doživljanje gledalca.
Émilie Pigeard se poleg režije podpisuje tudi pod animacijo, soscenaristka pa je poleg Djukić še Maria Bohr. Glasove v filmu so posodili Doroteja Nadrah, Jure Henigman, Mara Vilar, Božena Zabret in Bojana Ciglič, skladatelj glasbe je Tomaž Grom. Zvok je oblikoval Julij Zornik.
Glas preslišanih žensk v zgodovini
Babičino seksualno življenje je več kot potrebna iniciacija, da je treba več govoriti o tej temi. Je nujno potreben most do temne plati intimnosti naših prednikov. Sredstvo s katerim lahko dovolimo preteklosti, da jo vidimo takšno kot je v resnici bila in ustvarimo takšno prihodnost kot si jo želimo.
Novinar
