Wes Anderson je nazaj, tokrat v obliki novega filma Asteroid City. In tako smo se tudi filmski ljubitelji vrnili nazaj v debate o tem, ali so njegovi filmi zgolj stil nad vsebino, površinski oziroma mojstrovine, globoki in čustveni ali pa zgolj »meh, to je Wes Anderson«. Asteroid City nam prinaša večplastno zgodbo, ki smo jo s strani režiserja že vajeni, potisne pa nas v leto 1955 in naslovno mesto, kamor je pred stoletjem padel mali asteroid. Vse to s klasičnim stilom Wesa Andersona.
Wes Anderson, ki se ne upogiba, je osmo čudo sveta
»Ne skušaj razumeti, samo nadaljuj z zgodbo,« v nekem trenutku pove eden od likov. Prav v tem trenutku je Anderson jasno stopil v duet režiserjev, ki jima sledi stigma, da so njuni filmi pretenciozni, arogantni in še kaj. Drugi je seveda Christopher Nolan, ki je svoj magnum opus dočakal z letošnjim Oppenheimerjem. Za Andersona bi mnogi seveda trdili, da je ta film pravzaprav Grand Budapest Hotel, a se mnogi najbolj goreči oboževalci s tem ne bi strinjali.
Po nič kaj posebni Francoski depeši (The French Dispatch, 2021) se zdi, da je nekoliko (zgolj nekoliko) omilil svoj stil in se v določenih aspektih vrnil pripovedovanju zgodbe, ki mu dejansko nekaj pomeni. Kar pa seveda ne pomeni, da bo to prepričalo tiste, ki imajo v mislih razdelano mnenje, da Andersonu ni pomoči in so njegovi filmi zgolj in le stil nad substanco.
Zgodba v zgodbi v zgodbi s stilom Wesa Andersona
Asteroid City je zgodba v zgodbi v zgodbi v zgodbi – verjetno tja do šest plasti prebijanja »četrtega zidu«. Lahko bi rekel, da je filmu razmeroma lahko slediti, razlaga te večplastnosti pa je nekaj povsem drugega. Verjetno tako težka naloga kot nekomu razložiti, zakaj so mu filmi Wesa Andersona najljubši ali najboljši na tem planetu. Film nam otvori Bryan Cranston v vlogi TV-napovedovalca, ki ga pospremimo v 4:3 črnobeli dimenziji. Ta nam pove, kako je igro začel ustvarjati Conrad Earp (Edward Norton), ki ga vidimo v »kino« dimenziji 2:39:1, a še vedno črnobelo. Nato pa skočimo v same priprave na predstavo, potem pa v samo vsebino, ki nam je v barvni različici predstavljena kot “pravi” film, tisti, ki so nam ga obljubljali napovedniki.
Wes Anderson, če sem popolnoma iskren, ne ponudi nič novega, ampak orje v svojem trmastem slogu. Komur je všeč, bo užival, čemur lahko rečemo tudi preventivni ukrepi pred ogledom njegovega filma in posledičnem pogovoru o njem. Specifičnost stila kot je v filmskem svetu ni je resda spoštovanja in že skoraj zavidanja vredna, saj se Wes Anderson ne upogiba zunanjim vplivom in ob tem še vedno privabi množico zvezdnikov. Tokrat malo morje igralk in igralcev, ki jim zaupa izgovorjavo svojega suhega humorja: Jason Schwartzman, Scarlett Johansson, Tom Hanks, Jeffrey Wright, Tilda Swinton, Bryan Cranston, Edward Norton, Adrien Brody, Liev Schreiber, Hope Davis, Steve Park, Rupert Friend, Maya Hawke, Steve Carell, Matt Dillon, Hong Chau, Willem Dafoe, Margot Robbie, Tony Revolori, Jake Ryan in Jeff Goldblum.
Scenarij je seveda spisal z Romanom Coppolo, s katerim sta stalna sodelavca. Enako je z glasbeno podlago, ki jo je ponovno spisal Alexandre Desplat. Po vseh filmih tega režiserja pa bi se znalo zgoditi, da bi lahko kakšna nagrada več romala v roke scenografom filma, saj gre za vidik filma, ki se zdi megalomanski, tudi izven sveta Wesa Andersona, skupaj z kinematografijo seveda. Zanjo je zaslužen Robert Yeoman.
Asteroid City je Wes Anderson
Asteroid City je zanimiv film, ki te lahko z določenimi prizori med ogledom filma pripravi do čudnih premikov na stolu z željo, da ne bi zakinkal, po premisleku pa je lahko nekaj najboljšega, kar je Wes Anderson predstavil v svoji karieri. Asteroid City je Wes Anderson. Za mnoge najboljša pohvala, za druge največja graja. Po vsakem pa bo v nas glasno odmevalo, kaj bi bilo, če bi Wes Anderson stopil iz okvirjev? Bi takrat pogrešali njegov stil?
Urednik portala Student.si
