Na letošnjem Liffu si je bilo možno ogledati film Asistentka režiserke Kitty Green. Film močno sloni na gibanju #MeToo in potegne nekaj vzporednic s primerom Weinstein, čeprav tega pri ekipi niso želeli potrditi. V filmu kot asistentka zaigra Julia Garner, mi pa opazujemo njen delovnik od začetka do konca.
Asistentka med #MeToo afero
Pred Jane, ki se je pred kratkim zaposlila kot asistentka vplivnega medijskega producenta, je nov delovni dan. V službo kot ponavadi prispe prva in odide zadnja, njeno delo je naporno in enolično. Tiskanje urnikov in potovanj, naročanje kosil in skrb, da je šefova pisarna kot iz škatlice. Tiho prenaša nenehno sovraštvo sodelavcev in šefovo grajanje ter molče opazuje, kako številne privlačne mladenke vstopajo v njegovo pisarno. Kmalu ji postane jasno, da je njen sum upravičen in da je nehote del sistema, ki dopušča oziroma podpira tudi spolne zlorabe.
Jane (Julia Garner) prispe v pisarno kot prva, ko je še vse temno. Vse mora pripraviti za delovni dan celotne pisarne, nam pa da film prvi okus svojega tempa in vzdušja. Ko se loti zajtrka, že prispejo sodelavci in nadrejeni, zato ji časa zmanjka tudi za to. Minejo prvi klici, prvo organiziranje sestankov in prvo prelaganje odgovornosti na Jane. Še preden se film sploh začne, začutimo napetost v pisarni, očiten mobing in živčnost vseh zaposlenih. Šefa nikoli ne vidimo, ampak nam režiserka ponudi le njegov glas preko telefona ali besede v sporočilih.
Weinstein, ki to ni
Jane začne v dnevu, ki nam ga režiserka pokaže, sumiti o izprijenosti nadrejenega, ki uporablja svojo moč pri mladih dekletih, ki želijo uspeti. Interne šale vseh sodelavcev so jasen znak, da vsi vedo, kaj se dogaja, a nihče ne naredi nič. Tako celotna pisarna pada pod turobnim vzdušjem, ki se vleče iz glavne pisarne. Ko pa mora Jane pospremiti novo sodelavko v hotel, ji okolica namigne, da je tja namenjen tudi šef. Ker posumi, da se dogaja nekaj sumljivega, se odloči, da bo to prijavila v kadrovsko službo. Po sestanku ji besede uslužbenca povedo vse, kar mora vedeti o tem podjetju.
»Naj te nič ne skrbi, nisi njegov tip,« so besede, ki jo spravijo na varno vse do pohvale šefa in njegovega šoferja. Ali je Jane po tem dnevu bližje svojim sanjam postati producentka ali ne? Ne vemo.
Počasen začetek filma, ki nam da veliko mero čustev
Film je sicer dolg le 85 minut, a se na začetku zdi, kot da se vleče v nedogled. Treba pa je priznati, da se večina del v pisarni vleče v nedogled in tako film uspe tudi v prikazovanju rutine pisarniškega delavca. A bližje kot je konec filma, bolj si želimo nadaljevanja in vpogled v prihajajoče dni. Julia Garner je glavni »krivec«, da se na lik Jane tako močno navežemo, saj fantastično odigra tiho dekle, ki je začelo delati v podjetju.
Atmosfera je pravšnja za mrzel dan v pisarni in tako Asistentka ni le film za gibanje #metoo, temveč tudi za vsakega, ki je delal v pisarni. Kar pa se tiče spolnega nadlegovanja, ga dejansko nikoli ne vidimo, a vsi dogodki s prstom kažejo na to, kar se dogaja v pisarni. Ne le kaj se dogaja, temveč kako to vpliva na zaposlene in odnose med njimi.
Urednik portala Student.si
