Na začetku devetdesetih sta nas Terry Prattchet in Neil Gaiman blagoslovila s humorno-apokaliptičnim romanom Dobra znamenja (Good Omens). Gaiman je leta 2019, po smrti soavtorja in pred pandemijo, spisal in postavil pred občinstvo zelo uspešno adaptacijo romana v obliki serije. Letos smo dobili nadaljevanje.
Angeli in demoni
Protagonista (zdaj že franšize) Dobrih znamenj sta Aziraphale, brezmadežni angel, ki uživa v svetu ljudi, in Crowley, angel, ki ni ravno padel, ampak se je odsotno sprehodil navzdol. Knjižna predloga dogajanje umesti v moderni svet, ki mu grozi apokalipsa. Njej pa grozita angel in demon. Skupaj sta popoln nevtralizator in zaradi njunega vmešavanja Antikrist odrašča kot povsem navaden otrok, ki mu ni do konca sveta. V vlogah angela in demona blestita Michael Sheen (Aziraphale) in David Tennant (Crowley), duo, brez katerega si adaptacijo zdaj že težko predstavljamo.
Zbogom pripovedovalki in pozdrav novemu knezu pekla
Za razliko od prve, druga sezona ni nastajala po knjižni predlogi in Gaiman ni bil edini scenarist. Pridružil se mu je John Finnamore. Rezultat je znatno manj navdušujoč. Za režijo je znova posrkbel Douglas McKinnon, nekaj sprememb pa se je odvilo tudi pri igralski zasedbi. Manjkala je Frances McDormand, pripovedovalka in glas Boga, Beelzebub pa je dobil nov obraz (Shelley Conn). Slednja menjava je med bolj posrečenimi in jo v seriji duhovito izpostavijo. Knez pekla se je pač naveličal par tisoč let stare podobe in se odločil za spremembo.
Tokratna grožnja svetovnemu obstoju ni peklenska
Tudi spodaj slutijo, da se nekaj kuha. Pred vrati Aziraphalove knjigarne se pojavi nadangel Gabriel (Jon Hamm), gol kot Adam in s prazno škatlo na mestu, ki ga tradicionalno cenzuriramo s figovim listom. Ne spomni se, ne kdo je ne od kod se je vzel, zato ga Aziraphale preimenuje v Jima in mu določi službo asistenta v knjigarni. S posledicami se mora, kakopak, ukvarjati tudi Crowley.
Druga plat Jane Austen in podobne zafrkancije
Skupaj se trudita tako nebesom kot peklu zagotavljati, da ne vesta nič, a njun poskus čisto majhnega polčudeža se izjalovi. Gabriela skrijeta z močjo 37 Lazarov, kar nebeški radar takoj zazna. Domislica, da so mero poimenovali po Lazaru, ki ga je Kristus obudil od mrtvih, je tistega tipa bistroumnih detajlov, pri katerih Gaiman blesti. Podobno prikupen je trenutek, ko Aziraphale dobi idejo, da bi zaljubljenki spravil skupaj s plesom, ker se zadeve tako loti Jane Austen v svojih romanih. Ko angel Crowleyja pobara, če avtorico pozna, se je demon takoj spomni kot izvrstne roparke, tihotapke in mojstrske vohunke. Do konca sezone ostaja nejeveren, da je tudi pisala.
Da humor ne razočara, ni dovolj
Žal take drobnarije, pa naj so še tako izvrstne, klavrnega zapleta in izvedbe ne morejo rešiti. Omenjeni zaljubljenki sta Maggie in Nina, ki ju igrata Maggie Service in Nina Sosanya. Ko Aziraphale in Crowley s čudežem angele opozorita nase, ju ti obiščejo. Izmislita si, da sta s le hotela zbližati nesojeni ljubimki: Aziraphalovo najemnico (Maggie) in lastnico kavarne čez cesto (Nino). Neil Gaiman je nedvomno avtor, ki ve, kaj ima občinstvo rado in se mu trudi ustreči. Žal gre včasih predaleč, zaradi česar nova sezona Dobrih znamenj spominja na fanovsko literaturo.
Gledalec se vpraša, ali je bil osrednji par, čigar edina naloga je, da reflektira romantično naravo Aziraphalovega in Crowleyjevega odnosa, razen tega pa mu ne moremo opisati kakšne posebne privlačnosti ali vsaj osebnosti, res potreben?
Nova sezona Dobrih znamenj deluje fragmentarno in nepremišljeno
Navsezadnje bi bilo, tudi če nas pusti Maggie in Nina ne zmotita preveč, verjetno res bolje, da bi pri odnosu protagonistov ostali pri podtonih, če stopnjevanja ne znajo speljati do vrhunca. Obupno bliskovit razplet daje občutek, da je bilo vse skupaj izpeljano v hudi naglici – kar s štiriletnim premorom med sezonama ne more biti izgovor. Ne pomaga, da so se odločili vključiti mini epizode, ki so bile med pandemijo objavljene na Youtubu, v splošni dogajalni okvir pa sodijo le za silo. Nova sezona deluje fragmentarno in nepremišljeno. Predvsem zaradi zaključka, ki nezadovoljivo poveže vse niti, in prisiljenega poudarjanja odnosa, ki je navdušil v prvi sezoni.
Kaj to pomeni za Gaimanove ostale projekte?
Pri Gaimanu je jasno, da adaptacije rad izpelje, kot si je zamislil, ali sploh ne. Prve sezone znajo navdušiti – pri Ameriških bogovih, Dobrih znamenjih in Sandmanu so bile sijajne. Žal je bilo nadaljevanje v primeru prvih dveh manj kot zadovoljivo, vsaj glede na standarde, ki so bili zastavljeni s prvima sezonama. Le upamo lahko, da ne bo Sandman po lanskem uspehu doživel podobnega poraza.
Novinar
