Modri kaftan oziroma izvorno Le bleu du caftan je maroški dramski film režiserke Maryam Touzani. Pripoveduje zgodbo o ljubezenskem trikotniku, ki se splete med tradicionalnim maroškim krojačem, njegovo ljubečo ženo ter čednim mladim vajencem.
Modri kaftan, filmski ponos Maroka
Film že takoj na začetku očara z rahločutnim predstavljanjem podrobnosti, ki jih gledalci srkamo kot po slamici. Lačno pričakujemo informacije, ki nam začnejo odstirati zgodbo in osebe, ki v njej nastopajo. Osvežujoče preprosto smo v tem procesu vodeni s tanko nitjo, ki eno po eno niza zanke in na kaftan pritrjuje zlati sukanec. V začetnih scenah se potopimo v šiviljski svet preko bližnjega in detajlnega plana, ki ju spremljajo šumi drsenja rok preko blaga, odkašljevanje krojača v tišini delavnice, kjer skoraj lahko vonjamo drobtinice prahu, ki ga človek opazi v žarku zlate svetlobe, ki posega v zaprti prostor.
In ravno s simboliko zaprtega in odprtega – javnega in zasebnega prostora se ukvarja režiserka, ko nam počasi razstira zapletena razmerja, ki se stkejo med tremi protagonisti. Medtem ko se mož in žena v očeh javnosti gibljeta prosto in svobodno, ju še vedno na ulici ustavi policija, ki zahteva njun poročni list. Kot poročen par brez otrok izpadeta sumljivo. Ko se Mina odloči, da bo obiskala kavarno in gledala nogometno tekmo, to lahko stori zgolj v moževem spremstvu – in še v tem primeru je edina ženska, ki si to v danem trenutku drzne storiti in zato prejema obsojajoče poglede.
Omejenosti ženske v moškem javnem prostoru Touzani ob bok postavlja omejenost moškega v zapovedanem heteroseksualnem svetu. Halim je primoram svojo homoseksualnost skrivati in celo maskirati z zakonom z osebo, ki jo sicer ljubi, a ne na tak način. Po drugi strani v filmu stopamo v prostore, neke vrste podzemne »oaze«, kjer se marginalizirani posamezniki v tišini srečujejo, še vedno prežeti s sramom in strahom.
»Med iskanjem lokacij za svoj prejšnji film Adam sem v medini spoznala gospoda, ki je vodil ženski frizerski salon. /…/ Name je naredil močan vtis; na njem je bilo nekaj zelo ganljivega. Spomnil me je na moške, ki sem jih videla v otroštvu, na zgodbe, ki sem jih slišala. /…/ Čutila sem, da je v njegovem življenju nekaj neizrečenega, nekaj potlačenega v zvezi s tem, kdo je globoko v sebi v resnici bil /…/. Zaradi družbenega pritiska je moral zgraditi fasado, ki je bila nekako sprejemljiva. Slišala sem za veliko moških, ki so se poročili le zato, da bi ohranili to fasado,« je povedala režiserka.
Režiserka s filmom opozarja na nevarnost ukleščenosti v okove tradicije, hkrati pa daje prostor naslavljanju njene pomembnosti pri kontinuiteti in ohranjanju nesnovne kulturne dediščine. Tako predanost tradiciji in njeno spoštovanje prikazuje Minina večerna molitev, ki jo opravlja vse do svojega poslednjega trenutka – sprva kleče, nato leže, na koncu pa komaj vidno premika le še prst. Drug poklon tradiciji je kaftan in sam proces njegove izdelave. Gre za staro obrt, ki zahteva čas in potrpežljivost, medtem ko sta v modernem svetu ti vrlini postali tako dragi, da si ju ne moremo privoščiti.
»Zares imam rada obrtniške poklice, toda žal izginjajo. V tradicijah, ki jih izgubljamo, je nekaj zelo lepega. Govorijo o tem, kdo smo; so del naše DNK. [Izdelovanje kaftanov] je tradicija, ki jo je treba ohraniti in zaščititi, medtem ko moramo druge postaviti pod vprašaj … Zelo me potre, ko vidim, kako dejavnosti, kot je šivanje kaftanov, izumirajo. Živimo v družbi, ki preveč hiti in tem veščinam ne namenja potrebnega časa, jih ne ceni več. Jaz pa se rada ustavim, opazujem in si vzamem čas, zato me takšni poklici globoko navdihujejo.«
Poleg tega je film čudovita kinematografska umetnina, ki se pogosto poigrava z motivom chiaroscúro in uporablja različne simbole, ki neslišno poglabljajo vsebino in pozornemu gledalcu puščajo prostor za dodatno analizo. Zanimiv motiv so tudi Mini izjemno ljube nektarine, ki predstavljajo njeno igrivost in voljo do življenja. V začetku jih skrbno izbira in se s trgovcem šali, da jih, če ne bodo dobre, ne bo plačala. Neznansko uživa v procesu lupljenja in trganja posameznih krhljev, da okuša njihovo sočno sredico. Ko njena bolezen napreduje, jih malomarno nabere v vrečko. Ko ji pojenja volja do življenja, jih po krožniku obrača – plesnive in neužitne. Prav tako simbolno pokažeta svojo skrb in ljubezen Halim in Youssef, ki ji nenehno kupujeta in prinašata sveže nektarine, da bi ji morda uspela povrniti nekaj življenja v shirano telo in utrujene oči.
Podobno deluje tudi glasba izpod okna, iz salona soseda frizerja. Medtem ko sosede nenehno živcira, se Mina požvižga na njihove sikajoče jezike in ob oknu veselo poplesava. Njen lik je na nek način prvi v trojici, ki se nenehno in glasno upira normativnemu in zapovedanemu. Na tak način deluje kot inspiracija in vzor drugima dvema. Njen uspeh v osvoboditvi ujetih moških se pokaže, ko jo uporniško, potem ko je že očiščena in ne bi več smela biti dotaknjena, oblečeta v kaftan in jo sama nosita čez celo mesto do groba. Za sabo pustita sprevod molečih, vprašujoče poglede in vse, kar ju je oviralo. V tistem trenutku na njenih ramenih oziroma z njo na ramenih postaneta svobodna.
»Raziskati sem hotela ljubezensko dinamiko, meje, ki jih postavljamo, in naše definicije ljubezni. Verjamem, da ima ljubezen veliko stopenj, veliko oblik, veliko obrazov. Ljubezen je zapletena. Tako zapletena kot izdelava kaftana. Mislim, da jo je škoda poenostavljati.«
Film, kot torej pravi Touzani, predstavlja različne vrste ljubezni, hkrati pa eno samo. Morda ravno brezpogojno, nesebično ljubezen z odrekanji. Halim zavrne vajenca, da bi zavaroval ženino čast. Youssef pozabi na svoje ponižanje in se vrne v trgovino, takoj ko izve, da je Mina na smrtni postelji. Mina možu odpusti nezvestobo in blagoslovi njuno romanco. Po drugi strani so tovrstna odrekanja pravzaprav sledenje družbenim normam. V trenutku, ko pomenijo zapostavljanje osebnih mej, postanejo nezdrava ali celo nevarna za posameznike. Tako na primer opazujemo spolni odnos brez soglasja med zakoncema, ki pravzaprav prikazuje posilstvo. V tem primeru absolutno ne moremo več romantizirati ideje o požrtvovalni ljubezni, ki presega tradicionalne prakse vezanja.
Vsekakor je film čudovit poklon tradiciji in njena kritika hkrati. Poln nasprotij in antitez se nam predstavlja kot življenjsko realističen. Uči nas, da iskrenost ni vedno varna in da varnost ni vedno iskrena. Naslika nam portret ljubezni ujete na ulicah medine v mestu Salé. Odpelje nas v času in nas povabi k razmisleku o sodobnosti. Več kot očitno vreden ogleda.
Novinar
